Appeal dismissed: New handwriting expert opinion did not constitute new facts warranting retrial.

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

II. Pritožnik je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v višini 144,00 EUR.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da pri ugotovitvi, ki izhaja iz novo pridobljenega mnenja, ne gre za novo dejstvo, temveč zgolj za drugačne zaključke glede dejstva, ki ga je sodišče že ugotavljalo. S samim mnenjem kot dokazom tega dejstva sodišče prve stopnje v času sojenja res ni bilo in tudi ni moglo biti seznanjeno, bistveno pa je, da je sodišče dejstvo ponareditve podpisa v pravnomočno zaključenem postopku že ugotavljalo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo zahtevo za obnovo kazenskega postopka, ki je bil pravnomočno končan s sodbo Okrajnega sodišča v Kopru opr. št. K 208/2002 z dne 8. 4. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. Kp 327/2003 z dne 14. 1. 2004.

2. Zoper navedeni sklep je iz razloga kršitev določb Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) predlagatelj po pooblaščencu vložil pritožbo, v kateri predlaga, da sodišče druge stopnje sklep spremeni tako, da se dovoli obnova postopka in se razveljavi pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Kopru št. K 208/2002 z dne 8. 4. 2003 ter se zadeva vrne v stanje preiskave.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po pregledu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila A. A. s pravnomočno sodbo spoznana za krivo kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 256. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, ker je za napravo krive oporoke B. B. z dne 20. 2. 1998 na praznem listu lastnoročno ponaredila njegov podpis in list zaradi dokončne naprave krive oporoke izročila obsojeni C. C. Predlagatelj D. D. (sin obsojene A. A.) je po pooblaščenem odvetniku dne 28. 5. 2021 vložil predlog za obnovo kazenskega postopka, v katerem je navajal, da obstojijo nova dejstva oziroma novi dokazi, ki bi sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročili oprostitev obsojene A. A. Predlogu je priložil preliminarno mnenje strokovnjakinje E. E., ki je ugotovila, da naj bi sporni podpis na oporoki B. B. dejansko podpisal slednji. Po mnenju predlagatelja ta dokaz sam zase omogoča odločitev o oprostitvi obsojene, saj naj bi za odločitev sodišča o tem, da je bil podpis ponarejen bilo bistveno mnenje izvedenca grafološke stroke F. F., ki je navedel, da oporoke ni podpisal B. B.

5. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na določbo prvega odstavka 413. člena ZKP, po kateri sodišče med drugim zavrže zahtevo za obnovo postopka s sklepom, če ugotovi, na podlagi same zahteve in spisov prejšnjega postopka, da dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova. Sklicujoč se na sodno prakso 1 je zavzelo stališče, da novo pridobljeno mnenje strokovnjakinje E. E., ki je ugotovila, da naj bi sporni podpis v oporoki dejansko podpisal B. B. in da le-ta ni bil ponarejen, ne predstavlja novote v pravem pomenu besede, temveč gre le za ugotovitve, ki so zgolj v izpeljavi nasprotne ugotovitvam, s katerimi se je sodišče v pravnomočno zaključenem postopku že ukvarjalo.

6. Obnova kazenskega postopka je kot izredno pravno sredstvo usmerjena v spremembo v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP se sme kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo, obnoviti v korist obsojenca, če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen, ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu. Zahteva za obnovo postopka po navedenem razlogu ne more biti usmerjena na ponovno, drugačno presojo istih dejstev in istih dokazov, pač pa morajo biti dejstva in dokazi novi ter takšni, da postavijo pod vprašaj ugotovitev pravnomočne sodbe glede odločilnih dejstev, ki se nanašajo na kaznivo dejanje ali kazensko odgovornost obsojenca oziroma povzročijo precejšen oziroma resen dvom o ugotovljenem dejanskem stanju. 2

7. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da pri ugotovitvi, ki izhaja iz novo pridobljenega mnenja, ne gre za novo dejstvo, temveč zgolj za drugačne zaključke glede dejstva, ki ga je sodišče že ugotavljalo. S samim mnenjem kot dokazom tega dejstva sodišče prve stopnje v času sojenja res ni bilo in tudi ni moglo biti seznanjeno, bistveno pa je, da je sodišče dejstvo ponareditve podpisa v pravnomočno zaključenem postopku že ugotavljalo. Pri tem se je sodišče oprlo na več izvedenskih mnenj, poleg tega pa tudi na druge dokaze, kot so zagovori soobdolženih in izpovedbe prič, ter druge okoliščine primera, ki so vsi sodišče vodili v logičen zaključek, da je obsojena storila kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu tako tudi pravilno ugotovilo, da mnenje E. E. ni takšen dokaz, ki bi glede na vse ostale dokaze, ki tvorijo celoto obrazložitve, omajal prepričanje v pravilnost pravnomočne sodbe in tako ne gre za dokaz, na podlagi katerega bi se lahko dovolila obnova postopka oziroma dokaz sam po sebi ni primeren ter sposoben privesti do drugačne, za obsojeno ugodnejše odločitve. Pri tem je potrebno tudi poudariti, da je že tekom pravnomočno zaključenega postopka sodišče razpolagalo z več izvedenskimi mnenji, med drugim tudi z izvedenskim mnenjem izvedenke G. G., ki je prav tako kot E. E. ocenila, da naj obsojena spornega podpisa ne bi ponaredila, a je sodišče opravilo prepričljivo analizo vseh zbranih dokazov in zaključilo, da je obsojena storila kaznivo dejanje, vse to pa sta potrdili tudi sodišče druge stopnje in Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Ne drži tudi pritožbena navedba, da sodišče v pravnomočno zaključenem postopku ni postavilo izvedenca ustrezne stroke, pri vseh je namreč šlo za izvedence grafologe, torej strokovnjake s področja preiskav rokopisov, podpisov in dokumentov. Kot že rečeno, pa ugotovitve sodišča ne temeljijo zgolj na izvedenskih mnenjih in tako ne držijo tudi pritožbene navedbe, da novo predloženo preliminarno mnenje že samo zase dokazuje, da obsojena ni storila kaznivega dejanja.

8. Vse pritožbene navedbe se tako izkažejo za neutemeljene in ker pritožnik s svojo pritožbo ni uspel, mu je sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP kot strošek pritožbenega postopka naložilo plačilo sodne takse v višini 144,00 EUR (tar. št. 7143 v zvezi s tar. št. 7111 in 71113 Zakona o sodnih taksah – ZST-1).

1 Sklep Višjega sodišča v Mariboru II Kp 18390/2010 z dne 30. 1. 2014.

2 Tako mag. Štefan Horvat v: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 883-885.