Appeal dismissed; suspension of proceedings upheld due to public interest in uniform resolution of Bank of Slovenia liability cases.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Glede na svojevrstne okoliščine v zvezi s podrejenimi obveznicami je pravilna odločitev, da je podan razlog za prekinitev postopka do odločitve revizijskega sodišča o tem, ali obstaja vzročna zveza med odgovornostjo Banke Slovenije in poslovne banke. Javni interes terja, da se vprašanja rešijo čimbolj enotno. Nadaljevanje postopka bi bilo neekonomično in bi pomenilo nesorazmerno obremenitev strank in sodišča.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo postopek do odločitve o reviziji, vloženi po sklepu o dopustitvi revizije Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II DoR 520/2021 z dne 9. 2. 2022.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in navaja, da niso izpolnjeni pogoji za prekinitev postopka po 206. členu ZPP. V konkretnem primeru četrti odstavek 206. člena ZPP ni uporabljiv, saj sodišče prve stopnje ni predlagalo izdaje svetovalnega mnenja, prav tako pa je praksa višjega sodišča na tem področju enotna. Dopustitev revizije v podobni zadevi ne predstavlja nobenega izmed razlogov za prekinitev postopka po ZPP. Odločitev o zakonitosti in ustavnosti odločbe o izrednih ukrepih ne more biti predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti toženke zaradi opustitve pravnega sredstva zoper odločbo o izrednih ukrepih. Tudi če bi toženka začela postopek sodnega varstva proti odločbi izrednega ukrepa in bi uspela, to ne bi imelo vpliva na učinke izrednih ukrepov. Vzročne zveze med opustitvijo toženke in nastalo škodo tožnika ni, ne glede na to, kako bo rešeno vprašanje nezakonitosti in neustavnosti odločbe o izrednih ukrepih. O tem obstaja enotna sodna praksa Višjega sodišča v Kopru in Višjega sodišča v Ljubljani, ki sta zavzeli pravilno stališče, da nobeno pravno sredstvo, ki bi ga toženka vložila zoper odločbo, ne bi preprečilo izbrisa podrejenih obveznic. Iz sklepov Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1645/2020, II Cp 1674/2020, I Cp 707/2021, I Cp 123/2021, I Cp 145/2021 in II Cp 1701/2021 izhaja enotna praksa, da presoja zakonitosti odločbe o izrednih ukrepih in zadržanje zakona, ki ureja uveljavljanje zahtevkov zoper Banko Slovenije nista razlog za prekinitev postopka. Vprašanje zakonitosti odločbe o izrednih ukrepih zaradi učinkov 350. člena Zakona o bančništvu (ZBan-1) nima pomena za odločitev o tožbenem zahtevku. Pogojevanje poteka pravdnega postopka z odločitvijo o predhodnem vprašanju posega v ustavno pravico toženke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in pravico do poštenega sojenja. Zaradi časovne oddaljenosti bo toženki dokazovanje oteženo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Tožnik na vročeno pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v tožbi navaja, da je bil lastnik podrejenih obveznic toženke in da je vse pravice iz teh obveznic izgubil na podlagi odločbe Banke Slovenije (v nadaljevanju: BS) z dne 17. 12. 2013. Zahtevek zoper toženko utemeljuje na očitku protipravnega ravnanja poslovne banke, ki ni ugovarjala na odločbo BS o izrednih ukrepih, da toženka ni opravila testa primernosti ali ustreznosti in zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti ob plačilu podrejenih obveznic.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje toženki, da četrti odstavek 206. člena ZPP ne predvideva prekinitve postopka v primerih vloženega predloga za dopustitev revizije, ampak kadar sodišče zaprosi Vrhovno sodišče RS za izdajo svetovalnega mnenja. Sodišče prve stopnje zaprosila za svetovalno mnenje ni podalo. Vendar pa so v konkretnem primeru podane druge okoliščine, ki utemeljujejo prekinitev postopka.

7. VSRS je v zadevi II DoR 520/2021 dopustilo revizijo, ali je pravilno stališče sodišča prve in druge stopnje, da presoja zakonitosti in ustavnosti odločbe BS ni predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti toženke kot izdajateljice podrejene obveznice. Tudi v konkretnem primeru je sporno, ali je vprašanje odgovornosti BS za izbris obveznic predhodno vprašanje za presojo odgovornosti poslovne banke ali ne, in prav to je predmet presoje VSRS v revizijski zadevi, ki je narekovala prekinitev postopka v konkretni zadevi. Gre za pomembno načelno vprašanje, od rešitve katerega bo odvisen nadaljnji potek postopkov v zvezi s podrejenimi obveznicami zoper poslovne banke.

8. O tem, ali je zakonska ureditev, ki je bila podlaga za izdajo odločbe, skladna z Ustavo, je bilo predmet presoje Ustavnega sodišča RS. Iz odločbe U-I-295/13 izhaja, da ukrep po svoji vsebini ni v neskladju z Ustavo, da pa je v zakonu dana pravica prizadetim osebam za uveljavljanje odškodnine zoper BS pomanjkljiva in da ustavna pravica do sodnega varstva narekuje ureditev posebnih pravil postopka, da bodo prizadete osebe dejansko imele možnost preizkusiti obstoj zakonskih pogojev za izrek ukrepa in uveljaviti povrnitev morebitnega oškodovanja. Področje je zakonodajalec uredil z ZPSVIKOB, s katerim je dopolnil ureditev odškodninske odgovornosti BS iz 350.a člena Zakona o bankah (ZBan-1). V postopku za oceno ustavnosti je Ustavno sodišče začasno zadržalo izvrševanje zakona in (med drugim) določilo, da se postopki zoper BS prekinejo in se zadrži tek zastaralnih rokov. Sodišču Evropske unije (SEU) je predložilo več vprašanj v zvezi z odgovornostjo centralne banke. Kljub neizčrpanju pravnih sredstev je sprejelo v obravnavo tudi pobude prizadetih oseb za oceno ustavnosti več določb ZPSVIKOB. Izjemo je utemeljilo tudi s tem, da je podan močan širši javni interes za čimprejšnjo odločitev o ustavnosti zakona, ki ureja pravice in obveznosti večjega števila prizadetih oseb. O zahtevi BS in o pobudah prizadetih oseb Ustavno sodišče še ni odločilo.

9. Vprašanja v zvezi s podrejenimi obveznicami so zapletena, predmet presoje USRS in ESČP ter zakonodajne ureditve. Tudi USRS je pri obravnavi teh zadev v imenu širšega javnega interesa odstopilo od ustaljene prakse, da morajo pobudniki izčrpati vsa redna in izredna pravna sredstva. Javni interes ni le v tem, da se te zadeve čimprej rešijo, temveč tudi, da se rešijo čimbolj enotno. To zahteva nenazadnje ustavno načelo pravne varnosti, ki narekuje, da se enaki pravni položaji obravnavajo enako. Nenazadnje je tudi USRS v odločbi U-I-295/13 opozorilo, da je treba zagotoviti določeno obliko skupinskega varstva osebam, katerih pravice so bile prizadete s spornimi odločbami BS.

10. Glede na izpostavljene svojevrstne okoliščine v zvezi s podrejenimi obveznicami je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je podan razlog za prekinitev postopka (s smiselno uporabo 206. člena ZPP) do odločitve revizijskega sodišča o tem, ali obstaja vzročna zveza med odgovornostjo BS in poslovne banke. Javni interes terja, da se vprašanja rešijo čimbolj enotno. Nadaljevanje postopka bi bilo neekonomično in bi pomenilo nesorazmerno obremenitev strank in sodišča.

11. Zmotno je pritožbeno stališče, da je sodna praksa v zvezi z odgovornostjo poslovnih bank enotna in presoja zakonitosti ukrepov in zadržanje zakona nista razlog za prekinitev postopka. Sodna praksa o tem vprašanju se šele oblikuje, VSRS o tem vprašanju še ni zavzelo stališča, izdanih pa je bilo že več odločb tukajšnjega sodišča (II Cp 625/2022, I Cp 678/2022, II Cp 1040/2022, I Cp 1009/2022), ki pritrjujejo razlogom za prekinitev postopka in nasprotujejo v pritožbi citiranim odločbam.

12. Toženka v pritožbi končno izpostavlja, da ji zaradi dolgotrajnosti postopka ne bo omogočena uspešna obramba. Drži, da bo zaradi prekinitve postopek trajal dlje, kar vpliva na pravico stranke do sojenja v razumnem roku. Vendar je glede na pomembnost vprašanja, neenotno sodno prakso višjih sodišč in odločanja VSRS o podobni zadevi, potrebno dati prednost pravni varnosti. Toženka pa lahko predlaga zavarovanje dokazov skladno z 264. do 268. členom ZPP (zaslišanje prič), s čimer bi odpadel toženkin razlog za poseg v njeno pravico do sojenja v nerazumnem roku.

13. Odločitev sodišča prve stopnje, da se postopek prekine, je pravilna. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni ugotovilo kršitev, je pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (druga točka 365. člena ZPP).

14. Ker bo šele s končno odločbo jasno, katera stranka je v postopku uspela, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka pridržalo za končno odločbo.