Supreme Court dismisses appeal on bail extension when first instance judgment is substantially confirmed, shifting focus to imminent execution.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Z odločitvijo višjega sodišča, ki je prvostopenjsko sodbo v bistvenem potrdilo, v preostalem pa spremenilo, je bil opravljen prvi korak v smeri pričakovane pravnomočnosti (prvi odstavek 129. člena ZKP) in s tem tudi izvršljivosti sodbe. V takem položaju ni več relevantna ocena razumnega trajanja (dotedanjega in) pričakovanega sojenja (kot v primeru razveljavitve prvostopenjske sodbe), ampak ocena razumnosti nadaljnjega trajanja pripora v pričakovanju njene skorajšnje izvršitve z nastopom kazni zapora.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 38811/2020 dne 31. 5. 2022 (takrat) obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem in sedmem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena in drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo mu je kazen štirih let zapora in stransko denarno kazen, odločilo o vštetju pripora v izrečeno kazen, o odvzemu mobilnih telefonov in o stroških postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo III Kp 38811/2020 dne 16. 11. 2022 spremenilo odločbo o sankciji tako, da se obdolženemu A. A. mobilnih telefonov ne odvzame, v preostalem nespremenjenem delu pa je sodbo potrdilo.

2. Z izpodbijanim sklepom III Kp 38811/2020 z dne 16. 11. 2022 je Višje sodišče v Mariboru ugotovilo, da so pri obdolženemu A. A. še podani razlogi za pripor zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

3. Zoper sklep je dne 25. 11. 2022 pritožbo vložil obdolženčev zagovornik. V njej zatrjuje kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev 19., 20., 22., 23. in 32. člena Ustave. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor odpravi, podrejeno pa, naj obdolžencu izreče ukrep hišnega pripora.

B. 4. Konkretneje, pritožnik v pritožbi zatrjuje, da izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o presoji sorazmernosti nadaljnjega trajanja pripora, pri čemer obsežno navaja okoliščine (zastoje v postopku; 3. str. pritožbe), zaradi katerih meni, da kazenski postopek in s tem pripor traja nerazumno dolgo. Na to navezuje tudi svoje stališče, da so izpolnjeni pogoji za odreditev milejšega ukrepa, o čemer naj izpodbijani sklep ne bi imel zadostnih razlogov. Ob tem opozarja tudi, da se izpodbijani sklep pri presoji ponovitvene nevarnosti opira na obdolženčevo predkaznovanost in spregleda, da je že potekel rok za izbris predhodne obsodbe.

5. Iz razlogov izpodbijanega sklepa zmotno izhaja, da naj bi bil izdan na podlagi sedmega odstavka 392. člena ZKP (3. točka obrazložitve), tj. pooblastila višjega sodišča za presojo razlogov za pripor ob razveljavitvi sodbe in vrnitvi v ponovno sojenje. Višje sodišče je s sodbo z dne 16. 11. 2022 namreč prvostopenjsko sodbo – z zgoraj navedenimi izjemami – potrdilo, izpodbijani sklep pa je lahko sprejelo na podlagi tretjega odstavka 394. člena ZKP. Te okoliščine v razlogih izpodbijanega sklepa ni.

6. Iz besedila pritožbe je mogoče prepoznati, da je vložnik zmotno (a razumljivo, upoštevajoč razloge izpodbijanega sklepa) izhajal, da je bila prvostopenjska sodba razveljavljena in zadeva vrnjena v ponovno sojenje. Ob takšni odločitvi višjega sodišča ne bi bilo dvoma, da mora biti presoja nadaljnjega trajanja pripora skrbna, upoštevajoč merila, ki so se ustalila v (ustavno)sodni presoji in ki jih obsežno navaja tudi pritožnik (npr. v odločbi Up-336/13 z dne 16. 5. 2013).

7. Obravnavani položaj, v katerem je višje sodišče presojalo nadaljnjo izpolnjenost pogojev za pripor, pa je drugačen. Z odločitvijo višjega sodišča, ki je prvostopenjsko sodbo v bistvenem potrdilo, v preostalem pa spremenilo, je bil opravljen prvi korak v smeri pričakovane pravnomočnosti (prvi odstavek 129. člena ZKP) in s tem tudi izvršljivosti sodbe. V takem položaju ni več relevantna ocena razumnega trajanja (dotedanjega in) pričakovanega sojenja (kot v primeru razveljavitve prvostopenjske sodbe), ampak ocena razumnosti nadaljnjega trajanja pripora v pričakovanju njene skorajšnje izvršitve z nastopom kazni zapora.

8. V izpodbijanem sklepu je Višje sodišče oceno o ustreznosti nadaljnjega pripora podalo v 4. in 8. točki obrazložitve. Razvidno je, da je višje sodišče pri tem izhajalo iz okoliščin, na katerih temelji sklep o podaljšanju pripora ob izreku sodbe dne 31. 5. 2022, da je bilo seznanjeno s trajanjem pripora (od 18.50 ure dne 30. 7. 2020), da je upoštevalo višino obdolžencu izrečene kazni zapora (štiri leta) in da je samostojno ocenilo, da se okoliščine, ki so narekovale podaljšanje pripora ob izreku prvostopenjske sodbe, niso spremenile. Ti razlogi v danem procesnem položaju povsem zadoščajo. Zato ni mogoče slediti pritožniku, ki zatrjuje kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, na katero navezuje tudi očitke kršitev več določb Ustave.

9. Vložnik sicer pravilno zatrjuje, da se sklep o ponovitveni nevarnosti ne more opirati na prejšnje obsodbe, glede katerih so že bili izpolnjeni pogoji za njihov izbris (npr. odločba Up-970/06-15 z dne 11. 9. 2007). Vendar pa drugi razlogi, ki jih v zvezi s ponovitveno nevarnostjo ponuja izpodbijani sklep, povsem zadoščajo za pravilno oceno ponovitvene nevarnosti. Višje sodišče je svojo presojo oprlo tako na okoliščine kaznivega dejanja (vključno z izrečeno kaznijo zapora) kot na druge osebne obdolženčeve okoliščine premoženjske narave in ocenilo, da si z izvršitvijo kaznivih dejanj pridobiva finančna sredstva. Tem razlogom pritožnik ne oporeka. Zatrjevana zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede ponovitvene nevarnosti zato ni podana.

C. 10. Ker pritožba ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP zavrnilo.