Court partially allows appeal in work injury case, awarding 1,000 EUR for mild disfigurement while reducing total damages.

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še znesek 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2018 dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti 24,64 EUR stroškov pritožbenega postopka v korist proračuna Republike Slovenije, in sicer na račun prehodnih pologov Okrožnega sodišča Kranju, št. 0110 6000021266, sklic 1055-994080118-02 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

[JEDRO]

Zavarovanec tožene stranke je po temelju odgovoren za 90 % tožnikove škode, do višine 10 % pa je k škodnemu dogodku oziroma k nastali škodi prispeval tožnik sam (171. člen OZ), ker ni ravnal zadosti skrbno, kot se od delavca pričakuje, saj lestve ni pravilno uporabil (z obema nogama ni stal na istem klinu).

Čeprav je bila po ugotovitvah prvega sodišča lestev neprimerno delovno sredstvo za delo, ki ga je tožnik opravljal, sodišče tožniku ne očita, da je pri delu uporabil lestev, temveč mu očita nepravilno uporabo lestve.

Tožnik je bil poučen o opravljanju dela na lestvi v okviru splošnega izobraževanja varstva in zdravja pri delu, za obstoj oškodovančevega prispevka k škodi zadostuje že nižja stopnja krivde.

Ker gre pri skaženosti za materialnopravno presojo, je sodišče tisto, ki presodi, ali je skaženost podana ali ne, torej sodišče ni vezano na oceno pravnega standarda skaženosti, ki jo je podal izvedenec. Za prisojo odškodnine iz naslova skaženosti morajo biti izpolnjeni tako objektivni kot subjektivni kriteriji. Objektivno merilo pove, ali je oškodovančeva zunanjost spremenjena, na kakšen način se ta sprememba izraža (opaznost, možnost zakrivanja) in kako jo okolje doživlja (ali vzbuja pozornost in če jo, v kakšni meri), subjektivno merilo pa predstavlja vpliv objektivnih meril na oškodovančevo psihično ravnotežje oziroma na njegovo psihično počutje sploh.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 37.644,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 26.640,00 EUR od 7. 12. 2018 do plačila, od zneska 2.846,10 EUR od 1. 1. 2016 do plačila, od zneska 2.754,65 EUR od 1. 1. 2017 do plačila, od zneska 3.328,45 EUR od 1. 1. 2018 do plačila in od zneska 2.075,00 EUR od 1. 8. 2018 do plačila (I). Kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo (II). Toženi stranki je naložilo, da v korist proračuna RS povrne pravdne stroške tožeče stranke v skupni višini 3.651,24 EUR (III, IV in V), tožeči stranki pa, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 36,66 EUR (VI).

2. Smiselno zoper zavrnilni in stroškovni izrek sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku 1 pritožuje tožeča stranka. 2 Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter prvostopenjsko sodbo ustrezno spremeni oziroma vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču, vse s stroškovno posledico.

Meni, da je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik lestve, ki jo je imel na razpolago, ni pravilno uporabil, zaradi česar je delno soprispeval k nastali škodi. Poudarja, da so pri zavarovancu tožene stranke za tožnikovo delo na višini prepoznali lestev kot primerno sredstvo za uporabo. Nepravilen je zato očitek tožniku, da lestve ni pravilno uporabil, če o njeni uporabi sploh ni bil poučen. Kako naj bi storil karkoli narobe, če lestev kot pripomoček za delo ni bila pravilno pripravljena, tožnik pa ne more vedeti, kaj je prav in kaj ne, saj je bil očitno naučen slabe delovne prakse. Tudi če bi bil pravilno poučen o uporabi lestve, sama lestev ni pravilno sredstvo za delo, ki ga je opravljal. Če delodajalec trdi, da je lestev pravilno delovno sredstvo, izvedenec pa pojasni, da bi moral biti postavljen delovni oder ali bi moralo biti na razpolago avto dvigalo, potem tožniku ni mogoče očitati nobene napake in tudi ne 10 % soodgovornosti v konkretnem primeru. Da bi lahko tožniku očitali kakršnokoli kršitev, bi moral zavarovanec tožene stranke pripraviti primerna delovna sredstva in pripomočke ter opremo in ga o uporabi teh tudi pravilno poučiti.

Prvostopno sodišče tožniku neupravičeno ni priznalo odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi skaženosti. Tožnik ima vidne brazgotine. Tudi nošnja štiri točkovne opornice za človeka tožnikovih let, tudi sedaj, ko je na pragu 40-ih let, predstavlja takšno nelagodnost, zaradi katere duševno trpi, saj ni ne mlad ne športnik, da bi ga lahko primerjali z mladimi športniki, ki se morda lahko s takimi posebnostmi (opornice, brazgotine) celo postavljajo. Če že lahko opornico z dolgimi hlačami vsaj občasno prekrije, pa šepanje predstavlja vidno in trajno posledico, ki bo tožnika spremljala do zadnje ure.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Sodišče prve stopnje je v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, v pretežni meri je pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka in ne ostalih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Razloge sodišča prve stopnje za odločitev, razen glede odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti, pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

5. Tožnik je uveljavljal plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala v delovni nezgodi dne 2. 4. 2015, ko se je telesno poškodoval, ko je z višine od 3 do 4 m padel na tla, ker je lestev zdrsnila.

6. V pritožbenem postopku ni več sporen obstoj odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke, ki odgovarja tako objektivno kot tudi krivdno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zavarovanec tožene stranke po temelju odgovoren za 90 % tožnikove škode, do višine 10 % pa je k škodnemu dogodku oziroma k nastali škodi prispeval tožnik sam (171. člen OZ), ker ni ravnal zadosti skrbno, kot se od delavca pričakuje, saj lestve ni pravilno uporabil (z obema nogama ni stal na istem klinu).

7. Čeprav je bila po ugotovitvah prvega sodišča lestev neprimerno delovno sredstvo za delo, ki ga je tožnik opravljal, sodišče tožniku ne očita, da je pri delu uporabil lestev, temveč mu očita nepravilno uporabo lestve. Ni prerekano, da je tožnik pred padcem stal z eno nogo na klinu lestve, z drugo na zidu, v rokah pa je držal upravljalec za črpalko, čeprav bi po Uredbi o zagotavljanju varnosti in zdravju pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih, med drugim, moral z obema nogama stati na istem klinu lestve. Iz izvedeniškega mnenja izvedenca gradbene stroke za varstvo pri delu dr. A. A. izhaja, da če delavec z eno nogo stoji na zidu, z drugo pa na klinu, na lestev ne prenaša le vertikalne sile, ampak tudi horizontalno, kar lahko povzroči premik lestve in posledično zdrs lestve.

8. Po mnenju izvedenca je bil tožnik o uporabi sredstev in o delu na višini ustrezno teoretično poučen na podlagi Splošnega dela teoretičnega izobraževanja o varnosti in zdravju pri delu, saj so to osnove, iz katerih se nadgrajuje specifično znanje. V splošno izobraževanje varstva pri delu namreč spada tudi, kako se delovna sredstva uporabljajo. Tožnik je imel opravljen splošni izpit iz varstva pri delu, kar pomeni, da bi moral znati preprosta delavna sredstva, kot je lestev, uporabljati na pravilen način. Tudi od tožnika se namreč zahteva skrbno ravnanje ter spoštovanje in izvajanje predpisov o varnosti in zdravju pri delu ter da delo opravlja tako, da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih.

9. Glede na to, da je bil tožnik poučen o opravljanju dela na lestvi v okviru splošnega izobraževanja varstva in zdravja pri delu, za obstoj oškodovančevega prispevka k škodi zadostuje že nižja stopnja krivde. Pritožbeno sodišče se zato glede na navedeno strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik zaradi nepravilne uporabe lestve k nastali škodi prispeval do višine 10 %. 3

10. Sodišče prve stopnje je zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti v višini 1.500,00 EUR zavrnilo. Pri tem je sledilo mnenju izvedenca, da brazgotine v predelu levega kolenskega sklepa predstavljajo le kozmetični defekt ter da nošenje štiri točkovne opornice ne zbuja gnusa, strahu ali nelagodnega občutka, saj jih redno nosijo tudi mladi športniki.

11. Ker gre pri skaženosti za materialnopravno presojo, je sodišče tisto, ki presodi, ali je skaženost podana ali ne, torej sodišče ni vezano na oceno pravnega standarda skaženosti, ki jo je podal izvedenec. Za prisojo odškodnine iz naslova skaženosti morajo biti izpolnjeni tako objektivni kot subjektivni kriteriji. Objektivno merilo pove, ali je oškodovančeva zunanjost spremenjena, na kakšen način se ta sprememba izraža (opaznost, možnost zakrivanja) in kako jo okolje doživlja (ali vzbuja pozornost in če jo, v kakšni meri), subjektivno merilo pa predstavlja vpliv objektivnih meril na oškodovančevo psihično ravnotežje oziroma na njegovo psihično počutje sploh.

12. Po mnenju višjega sodišča brazgotine, vidne iz v spis vloženih fotografij, nošenje štiri točkovne opornice ter rahlo šepanje, ob upoštevanju objektivnih meril, predstavljajo skaženost, čeprav v lažji obliki. Brazgotine in opornico lahko tožnik občasno zakrije z obleko, deloma brazgotine zakrivajo tudi dlake, ne more pa zakriti šepanja, kar vpliva na estetski videz. Kot izhaja iz tožnikove izpovedbe, ga motijo brazgotine, nošenje štiri točkovne opornice ter šepanje, ker ga ljudje gledajo. Takšne vidne posledice poškodbe so tudi po mnenju pritožbenega sodišča moteče in jih je mogoče opredeliti kot skaženost. Ker pa gre le za lahko stopnjo skaženosti, je po mnenju pritožbenega sodišča odškodnina v višini 1.000,00 EUR primerna in v skladu s kriteriji, ki jih določa 179. člen OZ.

13. Sprememba sodbe sodišča prve stopnje je terjala tudi spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik je po temelju uspel 90 % , glede višine pa 89 % (od uveljavljanih 43.327,20 EUR je po spremembi uspel z 38.644,48 EUR), tako da po spremembi tožnikov uspeh v pravdi znaša 89,6 %, torej manj, kot mu ga je priznalo sodišče prve stopnje. Ker bi bil poseg v stroškovni izrek v škodo tožnika, pritožbeno sodišče vanj ni posegalo (359. člen ZPP).

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in na podlagi 351. člena ZPP sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka sodbe, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o pritožbenih stroških Za tožnika je bil v pritožbenem postopku sporen znesek v višini 5.682,72 EUR, uspel je z zneskom v višini 1.000,00 eur, kar predstavlja 17,6% uspeh, zato mu je tožena stranka na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v skladu s pritožbenim uspehom. Ker je tožnik s pritožbo delno uspel v 17,6 %, mora toženka v korist proračuna Okrožnega sodišča v Kranju v skladu z 2. odstavkom 154. člena ZPP in 2. odstavkom 165. člena istega zakona povrniti tudi sorazmeren del pritožbenih stroškov tožnika, in sicer priglašenih 375 točk za pritožbo in 2 % za materialne stroške, kar znese 382,50 točk in kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR in 22 % DDV znaša 279,99 EUR, glede na polovično nagrado odvetnika, ki stranko zastopa na podlagi brezplačne pravne pomoči, pa 140,00 EUR. Ob upoštevanju 17,6 % uspeha tožnika v pravdi to pomeni, da mora toženka v korist proračuna Okrožnega sodišča v Kranju plačati 24,64 EUR.

1 V nadaljevanju: ZPP.

2 V nadaljevanju: tožnik.

3 Primerjaj VS sodbo Pdp 956/2017.