Administrative court dismisses appeal against order to demolish unauthorized stadium stand as not a minor object.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Tribuna za gledalce ob nogometnem igrišču, zgrajena na način in v gabaritih iz izreka izpodbijane odločbe, ni pomožni objekt po določbah odlokov o določitvi pomožnih objektov v Občini Domžale, ki so veljali v času gradnje in vse do uveljavitve ZGO-1, saj tak objekt ne pomeni opreme parkov, otroških igrišč, rekreacijskih ter podobnih površin in objektov.

[OBRAZLOŽITEV]

Potek upravnega postopka

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odločil, da mora tožnik takoj ustaviti gradnjo tribune za gledalce iz armiranobetonskih montažnih elementov in iz armiranobetonskih stebrov v tlorisni izmeri 30 m x 5,2 m, kovinski konzolni nadstrešek nad tribuno za gledalce v tlorisni izmeri 30 m x 4,9 m in armiranobetonsko zunanje stopnišče, vezano na južno stran tribune, v tlorisni izmeri 4 m x 1,5 m + 1,5 m x 3,5 m ob zahodni strani nogometnega igrišča v Športnem parku A. na zemljišču s parc. št. 418/15 in 423/16 k. o. ... (1. točka izreka); da mora navedeni objekt v roku 90 dni po vročitvi odločbe odstraniti in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje (2. točka izreka). Izrekel je še prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1 ) (3. točka izreka); opozorilo, da se bo v primeru ne izpolnitve odrejene obveznosti iz 2. točke izreka začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah ali s prisilitvijo (4. točka izreka); da bo o stroških postopka izdan poseben sklep in da pritožba ne zadrži izvršitve (5. in 6. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se je inšpekcijski postopek v zvezi z gradnjo tribune za gledalce, ki jo upravni organ natančno opiše, začel z ogledom 16. 9. 1998, da je bilo ugotovljeno, da za gradnjo objekta ni bilo izdano gradbeno in lokacijsko dovoljenje ter da sta bili na podlagi 73. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) izdani dve inšpekcijski odločbi z dne 3. 2. 1999 in 16. 2. 2000. V letu 2007 sta bili navedeni odločbi izrečeni za nični, ker je bilo ugotovljeno, da zaradi napačne navedbe zemljiške parcele nista izvršljivi. Organ opisuje v nadaljevanju izvedena dejanja v postopku, iz katerih izhaja, da se stanje objekta ni spremenilo in da gradbeno dovoljenje za objekt še ni bilo pridobljeno. Ob sklicevanju na 12.1. točko prvega odstavka 2. člena ZGO-1 ugotavlja, da je tožnik investitor nelegalne gradnje obravnavanega objekta.

3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da tožnik za gradnjo obravnavanega objekta ni pridobil lokacijskega dovoljenja oziroma odločbe o priglasitvi del v skladu s 50. oziroma 62. členom ZUN, in gradbenega dovoljenja, ki ga je predpisoval 33. člen v času gradnje veljavnega Zakona o graditvi objektov (ZGO).

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

4. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej navaja, da se je objekt gradil v letu 1998 in da je upravni organ odločitev oprl na predpis, ki v času gradnje ni veljal. Trdi, da bi moral organ gradnjo presojati po tedaj veljavnem ZGO, občinskem odloku ter pravilniku, ki se nanaša na gradnjo pomožnih objektov, kar športna tribuna v okviru športnega objekta nedvomno je. Pojasnjuje, da gre za športni kompleks A., v katerem so se tribune zgradile pred letom 1998. Uveljavlja, da se odločbe v tem pogledu ne da preveriti.

5. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis zadeve.

Odločanje po sodnici posameznici

6. Sodišče je 10. 11. 2022 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sprejelo sklep, da o zadevi odloča sodnica posameznica.

K I. točki izreka

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po prvem odstavku 6. člena ZUS-1 upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno.

9. V tem primeru je tožnik vložil pravočasno pritožbo, v kateri je opisal potek gradnje, ki se je začela leta 1997, potek inšpekcijskega postopka in postopek pridobivanja gradbenega dovoljenja, v zvezi s čemer je prosil za dodaten čas za dokončanje in predajo ustrezne dokumentacije.

10. Drugostopenjski organ je v zvezi s takšnimi pritožbenimi razlogi na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) dopolnil razloge izpodbijane odločbe tako, da je odločitev oprl na zakonsko podlago, ki je veljala v času gradnje objekta. To je na določbe 50. oziroma 62. člena ZUN 1 in 33. člena ZGO 2 .

11. Po 33. členu ZGO se je objekt lahko začel graditi le na podlagi gradbenega dovoljenja ali enotnega dovoljenja za gradnjo. Enotno dovoljenje za gradnjo je glede na 33. a člen ZGO vsebovalo tudi sestavine lokacijskega dovoljenja. Sicer pa je bilo treba v skladu z drugo alinejo 36. člena ZGO pred vložitvijo vloge za izdajo gradbenega dovoljenja pridobiti pravnomočno lokacijsko dovoljenje.

12. Gradnja je bila tako dopustna le ob predhodno (ali hkrati, če je šlo za enotno gradbeno dovoljenje) pridobljenem lokacijskem dovoljenju. Za gradnjo za objekte iz 51. člena ZUN pa je za začetek gradnje na podlagi 62. člena ZUN zadostovala odločba o priglasitvi del. V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik ni pridobil ne gradbenega ne lokacijskega dovoljenja, niti katerega drugega upravnega dovoljenja za postavitev obravnavanega objekta, saj tožnik ne trdi, da bi pridobil katero od navedenih upravnih dovoljenj za gradnjo, predpisanih z ZUN in ZGO. Tožbeni očitek, da izpodbijana odločitev ne temelji na pravilni materialni podlagi in da je zato ni mogoče preizkusiti, se tako izkaže za neutemeljenega.

13. Tožnik šele v tožbi prvič navaja, da bi moral organ uporabiti določbe v času gradnje veljavnih predpisov o gradnji pomožnih objektov. Ker tega ugovora ni podal že v pravočasni pritožbi, je z njim prekludiran. Prvi odstavek 6. člena ZUS-1 namreč vzpostavlja tudi dolžnost materialnega izčrpanja pritožbe ali drugega pravnega sredstva v upravnem postopku, to je v smislu dolžnega vsebinskega uveljavljanja kršitev, čim je to mogoče, ne pa šele s tožbo pred sodiščem. 3 Ker bi tožnik navedeni tožbeni ugovor lahko uveljavljal že v pritožbi, pa tega ni storil, tega ugovora ne more več uspešno uveljavljati v tožbi.

14. Tožnik pa tudi sicer z ugovorom neuporabe pravil o pomožnih objektih ne bi mogel uspeti. Na podlagi drugega odstavka 51. člena ZUN je občina sicer lahko predpisala, da za gradnjo pomožnih objektov ni treba pridobiti lokacijskega dovoljenja, kar posledično pomeni, da ni treba pridobiti niti gradbenega dovoljenja. Vendar pa je bilo po četrtem odstavku 51. člena ZUN v zvezi z 62. členom ZUN za gradnjo teh objektov treba pridobiti odločbo o priglasitvi del, za katero tožnik ne trdi, da bi jo pridobil (v pritožbi je trdil le, da si sedaj prizadeva pridobiti gradbeno dovoljenje). Če pa je investitor gradil brez odločbe o dovolitvi priglašenih del, je inšpekcijski organ na podlagi prvega odstavka 73. člena ZUN (enako kot pri gradnji brez lokacijskega in gradbenega dovoljenja) odredil ustavitev gradnje, odstranitev objekta in vzpostavitev v prejšnje stanje, kar je tožniku naloženo z izpodbijano odločbo. Sodišče zgolj v pojasnilo dodaja, da tribuna za gledalce ob nogometnem igrišču, zgrajena na način in v gabaritih iz izreka izpodbijane odločbe (čemur tožnik ne ugovarja), ni pomožni objekt po določbah odlokov o določitvi pomožnih objektov v Občini Domžale, ki so veljali v času gradnje in vse do uveljavitve ZGO-1 (Uradni vestnik št. 12/86, 9/92, 2/98, 6/2001), saj tak objekt ne pomeni opreme parkov, otroških igrišč, rekreacijskih ter podobnih površin in objektov. Prav tako ne gre za pomožni objekt v smislu 6. člena Navodila o merilih za to, kaj se šteje za objekte oziroma posege v prostor, za katere po zakonu ni potrebno lokacijo dovoljenj in kaj se šteje za pomožne objekte (Ur. l. SRS št. 27/85).

15. Če pa tožnik z očitkom, da izpodbijana odločitev ne temelji na pravilni materialni podlagi, meri tudi na zakonske določbe, na katerih temelji izrek inšpekcijskega ukrepa, sodišče dodaja, da tudi s tem ugovorom ne more uspeti. Inšpekcijski organ je izrekel ukrepe iz 152. in 158. člena ZGO-1 v zvezi s prvim odstavkom 106. člena Gradbenega zakona (GZ) 4 . Štel je, da se je potem, ko sta bili inšpekcijski odločbi z dne 3. 2. 1999 in 16. 2. 2000 v letu 2007, ko je že veljal ZGO-1, izrečeni za nični, inšpekcijski postopek začel znova in je zato uporabil določbe ZGO-1. Ničnost upravnega akta po prvem odstavku 281. člena ZUP učinkuje retroaktivno, kot da ničnega akta nikoli ni bilo, zato se z ničnostjo, enako kot z odpravo akta, vzpostavi pravno stanje pred njegovo izdajo, kot da o zadevi ni bilo odločeno. Tudi če bi bilo navedeno določbo ZUP treba razumeti tako, da odprava akta vedno pomeni tudi vrnitev v ponoven postopek, kar bi v tem primeru pomenilo v stanje postopka, ki se je začel pred začetkom veljavnosti ZGO-1, to na zakonitost izrečenih ukrepov ne vpliva. Enake ukrepe za nelegalno gradnjo, kot jih je z izpodbijano odločbo upravni organ izrekel na podlagi 152. in 158. člena ZGO-1, je namreč določal tudi ZUN, in sicer v 73. in 76. c členu.

16. Glede na navedeno je sodišča na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

17. V tem upravnem sporu je sodišče presojalo pravilno uporabo prava. Dejansko stanje, na katerega je organ oprl svojo odločitev (to je, opis, izmere in gabariti objekta, ki je predmet inšpekcijske odločbe, čas gradnje, dejstvo, da tožnik za gradnjo ni pridobil nobenega upravnega dovoljenja), med strankama ni bilo sporno. Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K II. točki izreka

18. Odločitev o stroških postopka, ki jih priglaša tožnik, temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Ur. l. SRS 18/1984 s spremembami.

2 Ur. l. SRS 34/1984 s spremembami.

3 Tako tudi N. Smrekar v: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV založba, 2019, str. 310.

4 Postopki, začeti pred začetkom uporabe tega zakona na podlagi zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo, 14/05 – popr., 92/05 – ZJC-B, 93/05 – ZVMS, 111/05 – odl. US, 126/07, 108/09, 61/10 – ZRud-1, 20/11 – odl. US, 57/12, 101/13 – ZDavNepr, 110/13 in 19/15; v nadaljnjem besedilu: ZGO-1), se končajo po določbah ZGO-1.