Appeal dismissed; two-year exclusion period applies to entire covert investigation regarding one criminal case, not individual bank orders.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Dvoletni prekluzivni rok iz drugega odstavka 154. člena ZKP, ki je veljal v času odreditve izpodbijanih odredb prvostopenjskega sodišča, se nanaša na dokazno gradivo, izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov (PPU), ki so bili zbrani v preiskovanju suma storitve konkretnega kaznivega dejanja. PPU je praviloma več, na kar napotuje že sam zakon v uporabi množinske oblike, saj se z njimi na različne, zakonsko določene oblike, zbira dokazno gradivo in podatki, ki omogočajo odločitev o uvedbi oziroma vodenju kazenskega postopka. Dvoletni prekluzivni rok ne varuje izsledkov vsakega od odrejenih PPU, temveč preprečuje nepotrebno odlašanje tožilčeve odločitve za uvedbo ali opustitev pregona po koncu izvajanja ukrepov. Zakon želi namreč preprečiti, da bi se še naprej hranili osebni podatki, čeprav je jasno, da jih tožilstvo dejansko ne potrebuje za namen kazenskega pregona za kazniva dejanja, zaradi katerih so bili pridobljeni (osebe, zoper katero je bil PPU odrejen).

V predmetni zadevi je na predlog tožilca preiskovalna sodnica odredila več PPU, ki so vsi odredbe različnim bankam za pridobitev bančnih podatkov po 156. členu ZKP. S tem je bil pravzaprav izvajan en sam ukrep, čeprav je odredb več, saj gre za odredbe različnim bankam, s čimer se varuje nepotrebno navzkrižno seznanjanje bank o obsegu PPU. Četudi bi bilo odrejenih več različnih PPU, to ne pomeni, da bi vsak od njih ohranil svojo samostojnost v smislu teka dvoletnega roka, še najmanj zato, ker ima drugačno zaporedno številko, spisovno označbo in različen datum, kot to navajajo pritožniki. Gre za isto kazensko zadevo z istimi očitki enotne kriminalne količine, v zvezi s katero so se izvajali PPU.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče v Ljubljani, preiskovalna sodnica, je z izpodbijanim sklepom zavrnila predlog zagovornikov obdolženega A. A. za izločitev dokazov, ki so ga podali na zapisnik 9. 5. 2022 in dopolnili z vlogo s 27. 5. 2022.

2. Zoper sklep pritožbo vlagajo zagovorniki obdolženega iz razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev ustavno določenih pravic in temeljnih svoboščin. Višjemu sodišču v Ljubljani predlagajo, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izločitev dokazov ugodi in iz spisa izloči vse dokaze, pridobljene z uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov pridobivanja bančnih podatkov po 156. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP), izvedenih na podlagi odredb Okrožnega sodišča v Ljubljani III Kpd 23531/2016 z 21. 6. 2016, 28. 6. 2016 in 12. 10. 2016 ter vseh dokazov, ki so bili pridobljeni na podlagi teh odredb (t. i. sadeži zastrupljenega drevesa po določbi drugega odstavka 18. člena ZKP). Podrejeno pritožniki predlagajo razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev preiskovalni sodnici v novo odločanje.

3. Na pritožbo zagovornikov je podal odgovor višji državni tožilec Boštjan Jeglič s Specializiranega državnega tožilstva v Ljubljani in predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa, pritožbenih navedb in preučitvi podatkov spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje glede izločitve dokazov v celoti pravilna.

6. Napačna so naziranja pritožnika o vsebini in pomenu dvoletnega prekluzivnega roka iz drugega odstavka 154. člena ZKP, ki je veljal v času odreditve izpodbijanih odredb prvostopenjskega sodišča. Dvoletni rok se nanaša na dokazno gradivo, izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov (PPU), ki so bili zbrani v preiskovanju suma storitve konkretnega kaznivega dejanja. PPU je praviloma več, na kar napotuje že sam zakon v uporabi množinske oblike, saj se z njimi na različne, zakonsko določene oblike, zbira dokazno gradivo in podatki, ki omogočajo odločitev o uvedbi oziroma vodenju kazenskega postopka. Dvoletni prekluzivni rok ne varuje izsledkov vsakega od odrejenih PPU, temveč preprečuje nepotrebno odlašanje tožilčeve odločitve za uvedbo ali opustitev pregona po koncu izvajanja ukrepov. Zakon želi namreč preprečiti, da bi se še naprej hranili osebni podatki, čeprav je jasno, da jih tožilstvo dejansko ne potrebuje za namen kazenskega pregona za kazniva dejanja, zaradi katerih so bili pridobljeni (osebe, zoper katero je bil PPU odrejen). 1

7. Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključku preiskovalne sodnice, da je bila zahteva za preiskavo vložena pravočasno, t. j. pred iztekom dvoletnega prekluzivnega roka iz drugega odstavka 154. člena ZKP. V predmetni zadevi je na predlog tožilca preiskovalna sodnica odredila več PPU, ki so vsi odredbe različnim bankam za pridobitev bančnih podatkov po 156. členu ZKP. S tem je bil pravzaprav izvajan en sam ukrep, čeprav je odredb več, saj gre za odredbe različnim bankam, s čimer se varuje nepotrebno navzkrižno seznanjanje bank o obsegu PPU. Pri tem je poudariti, da četudi bi bilo odrejenih več različnih PPU, to ne pomeni, da bi vsak od njih ohranil svojo samostojnost v smislu teka dvoletnega roka, še najmanj zato, ker ima drugačno zaporedno številko, spisovno označbo in različen datum, kot to navajajo pritožniki. Gre za isto kazensko zadevo z istimi očitki enotne kriminalne količine, v zvezi s katero so se izvajali PPU. Zadnja odredba za pridobitev bančnih podatkov po 156. členu ZKP je bila odredba III Kpd 23531/2016 z 28. 6. 2016 nizozemski banki X., ki se je izvrševala preko mednarodne pravne pomoči pristojnih organov Kraljevine Nizozemske, po kateri je preiskovalna sodnica same bančne podatke pridobila 4. 11. 2019, odgovor na drugi del zaprosila pa šele 11. 11. 2020. PPU izvajani v predmetni zadevi so se tako končali 11. 11. 2020, ko je preiskovalna sodnica prejela še zadnji odgovor v zvezi z odredbo z dne 28. 6. 2016, zato je 25. 10. 2021 vložena zahteva za preiskavo pravočasna.

8. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zagovornikov obdolženega A. A. kot neutemeljeno zavrnilo.

1 Odločba US RS U-I246/14 z 24.3.2017.