Appeal dismissed; court upheld placement in social welfare home despite overcrowding concerns under mental health law.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Po ustaljeni sodni praksi v primeru prezasedenosti socialnovarstvenega zavoda je edina ustavno vzdržna rešitev, da do zagotovitve prostega mesta zanjo oseba, ki je v bolnišnici, ostane tam. To pa obenem pomeni, da bo moral pritožnik o sprostitvi svojih kapacitet na varovanem oddelku oziroma o prostem mestu za nasprotnega udeleženca nemudoma obvestiti predlagateljico.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se nasprotni udeleženec, ki je trenutno hospitaliziran pri predlagateljici, za čas enega leta od dneva namestitve v zavod sprejme v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda Dom A., ki je dolžan nasprotnega udeleženca sprejeti ob prvi prosti kapaciteti.

2. Zoper sklep se je pritožil Dom A. (v nadaljevanju: pritožnik) zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Sodišče ni upoštevalo pritožnikovega dopisa z dne 5. 12. 2022. Ponavlja, da na varovanem oddelku bivajo trije mlajši moški z vedenjskimi težavami v sklopu hude duševne manjrazvitosti in še dve osebi s psihoorganskim sindromom. Zaradi njihove znižane frustracijske tolerance prihaja do konfliktov in medsebojnega fizičnega obračunavanja. Takšna struktura stanovalcev bo zagotovo povečala možnost tveganih situacij in neželenih dogodkov, posebej ker je varovani oddelek zelo prostorsko utesnjen, z nepreglednimi hodniki in brez zagotovljenega izhoda na zelene površine. Pritožnik meni, da nasprotnemu udeležencu glede na njegove specifične potrebe ne more zagotoviti ustrezne strokovne podpore in varnega okolja. Predvsem pa zaradi izjemne verjetnosti ponovitve agresivnega vedenja ne more prevzeti odgovornosti za varnost nasprotnega udeleženca in drugih sostanovalcev.

3. Na pritožbo sta odgovorila nasprotni udeleženec, ki soglaša s pritožbenimi trditvami, in predlagateljica, ki predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o namestitvi nasprotnega udeleženca v pritožnikov varovani oddelek pravilno ugotovilo vsa relevantna dejstva. Pri tem nikakor ni spregledalo pritožnikovega dopisa z dne 5. 12. 2022. Tega je obravnavalo v dokaznem postopku, o njegovi vsebini pa se je obrazloženo izreklo v izpodbijanem sklepu.

6. Svoje stališče, da je za sprejem nasprotnega udeleženca med vsemi socialno varstvenimi zavodi najprimernejši prav pritožnik, je sodišče prve stopnje dovolj prepričljivo obrazložilo. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilno pripisalo največjo težo dejstvu, da gre za manjšo enoto z manj varovanci, 1 kjer bo mogoče zadostiti tako varstvenim kot terapevtskim ciljem odrejenega ukrepa. Pri namestitvi so bile pravilno upoštevane tudi osebne okoliščine nasprotnega udeleženca, ki izvira iz istega lokalnega okolja, ter želja bližnje osebe, ki je v rednih stikih z nasprotnim udeležencem. Takšna odločitev ima ustrezno podlago ne le v mnenju izvedenke, ampak tudi v 79. členu Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr).

7. Dejansko stanje torej ni bilo nepopolno ugotovljeno, kot poskuša prikazati pritožnik. Razlogi, zaradi katerih odklanja sprejem nasprotnega udeleženca, tudi po presoji pritožbenega sodišča niso utemeljeni. Struktura stanovalcev v pritožnikovem varovanem oddelku ne bi smela biti ovira za zaščito in varstvo nasprotnega udeleženca, ki glede na naravo svoje bolezni potrebuje bivanje v ustrezno strukturiranem okolju. Če bo pritožnik v zadostni meri poskrbel, da bo nasprotni udeleženec redno jemal predpisano antipsihotično terapijo, se bo verjetnost ponovitve agresivnega vedenja, konfliktov in neželenih dogodkov, ki jo izpostavlja pritožba, zmanjšala na minimum. Sicer pa so v varovanih oddelkih, upoštevaje 29. člen ZDZdr, dopustni tudi posebni varovalni ukrepi, kot nujni ukrepi zaradi omogočanja zdravljenja osebe ali odprave oziroma obvladovanja njenega nevarnega vedenja, če ogrožanja ni mogoče preprečiti z drugimi, blažjimi ukrepi. Ker je pritožnik socialno varstveni zavod, ki v svojem varovanem oddelku izvaja verificiran program, je brez dvoma strokovno usposobljen za ustrezno obravnavo nasprotnega udeleženca. Pritožnik se tudi ne more uspešno braniti njegovega sprejema s sklicevanjem na svojo prostorsko stisko. V nasprotnem primeru bi bil zakonsko predviden ukrep iz 75. člena ZDZdr le abstraktna možnost in dejansko neizvedljiv. 2

8. Pritožnikovo nasprotovanje izpodbijanemu sklepu torej ni utemeljeno, zato ga je sodišče druge stopnje potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 142. členom Zakona o nepravdnem postopku in 30. členom ZDZdr).

9. Ker nasprotni udeleženec po podatkih spisa biva v oddelku pod posebnim nadzorom pri predlagateljici, je odločitev o njegovi začasni namestitvi, dokler pritožnik ne bo imel prostora za njegovo namestitev v varovanem oddelku, odpadla. Tudi sicer je po ustaljeni sodni praksi 3 v primeru prezasedenosti socialnovarstvenega zavoda edina ustavno vzdržna rešitev, da do zagotovitve prostega mesta zanjo oseba, ki je v bolnišnici, ostane tam. To pa obenem pomeni, da bo moral pritožnik o sprostitvi svojih kapacitet na varovanem oddelku oziroma o prostem mestu za nasprotnega udeleženca nemudoma obvestiti predlagateljico.

1 Pri pritožniku čaka na sprejem le ena oseba, za razliko od ostalih socialno varstvenih zavodov, ki znatno presegajo svoje nastanitvene možnosti, kot je razvidno in njihovih dopisov (v prilogah spisa).

2 Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 114/2016 z dne 5. 5. 2016 in sklep istega sodišča II Ips 155/2016 z dne 16. 6. 2016.

3 Sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 617/2020 z dne 10. 4. 2020.