Court upholds involuntary psychiatric hospitalization for dual diagnosis patient posing severe self-harm risk.

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Pri zadržani, ki je bila že večkrat na zdravljenju v psihiatrični bolnišnici (gre za peto hospitalizacijo), gre za koordinacijo dveh duševnih bolezni, in sicer blodnjave motnje ter Alzheimerjeve demence. Duševna motnja je podana v takšni meri, da ima zadržana hudo moteno presojo realnosti in ni sposobna obvladovanja svojega ravnanja, pod njenim vplivom pa huje ogroža svoje zdravje in življenje. Nadalje je ugotovilo, da zadržana za ambulantno zdravljenje oziroma nadzorovano obravnavo trenutno ni sposobna, saj je njeno bolezensko stanje sedaj v fazi, ko potrebuje bolnišnično zdravljenje, ker ni pripravljena sodelovati pri zdravljenju in je popolnoma nekritična do svojega stanja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je bil sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez sklepa sodišča, ki ga je izvedla Psihiatrična bolnišnica X, utemeljen ter da se osebo zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice X do 19. 3. 2023.

2. Sklep s pravočasno pritožbo izpodbija zadržana oseba. Navaja, da je vse, kar je napisano v izpodbijanem sklepu, laž ter da ne drži. Želi biti doma v svojem stanovanju in jemati le zdravila, ki jih želi. Ni res, da je prižigala sveče v omari. Prižigala jih je za pokojne. Sosed je bil v kopalnici mrtev 8 dni. Nobenemu ni zvonila na vrata, to je bil nekdo drug.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve pomeni poseg v človekove pravice, zlasti v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS, v nadaljevanju URS) kot ene od temeljnih človekovih pravic in svoboščin, pa tudi pravico do varstva duševne integritete (35. člen URS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (51. člen URS). Vendar pa je v določenih primerih takšen poseg vendarle nujen bodisi zaradi varovanja drugih oseb (zaradi njihovega ogrožanja življenja ali povzročanja hude škodo) bodisi zaradi posebnega varstva same osebe, ki (nujno) potrebuje zdravljenje. Zato se zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve izvaja le pod pogoji, ki jih določa zakon, z omejitvijo trajanja na najkrajši možen čas. Sprejem na zdravljenje brez privolitve se opravi na podlagi sklepa sodišča, ki se izda po predlogu za sprejem v oddelek pod posebnim nadzorom, ali v nujnih primerih pred izdajo sklepa sodišča, če so izpolnjeni posebni z zakonom določeni pogoji. Prvi odstavek 39. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) določa naslednje pogoje, pod katerimi je dopustno zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve:

- če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim,

- če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in

- če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

Za izrek gornjega ukrepa morajo biti izpolnjeni vsi zakonski pogoji, se pravi resno ogrožanje (življenja, zdravja, premoženja) sebe ali drugih, ki je posledica hudo motene voljne sfere in ki ga ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre pri zadržani, ki je bila že večkrat na zdravljenju v PB X (gre za peto hospitalizacijo), za koordinacijo dveh duševnih bolezni, in sicer blodnjave motnje ter Alzheimerjeve demence. Duševna motnja je podana v takšni meri, da ima zadržana hudo moteno presojo realnosti in ni sposobna obvladovanja svojega ravnanja, pod njenim vplivom pa huje ogroža svoje zdravje in življenje. Nadalje je ugotovilo, da zadržana za ambulantno zdravljenje oziroma nadzorovano obravnavo trenutno ni sposobna, saj je njeno bolezensko stanje sedaj v fazi, ko potrebuje bolnišnično zdravljenje, ker ni pripravljena sodelovati pri zdravljenju in je popolnoma nekritična do svojega stanja.

6. Pritožbenih navedb ni moč ocenjevati zgolj skozi izjave zadržane ter prizmo njenih želja. Upoštevaje ugotovitve prvostopnega sodišča, narejene na podlagi izjave zadržane, njenega sina ter mnenja izvedenca, da zadržana ni kritična do svoje bolezni, da ne uvidi, kaj je zanjo potrebno in koristno ter da brez terapije izboljšanja ni pričakovati, se je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo za zadnjo, a nujno potrebno možnost, torej za zdravljenje osebe v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom. Resnega ogrožanja zdravja in življenja zadržane, kar je posledica hudo motene voljne sfere zadržane, namreč ob takšnih ugotovitvah res ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči.

7. Ob gornjih ugotovitvah presoja utemeljenosti zadržanja tudi iz sicer pritožbeno neizpodbijanega razloga povzročanja hujšega ogrožanja zdravja in življenja ostalih stanovalcev stanovanjskega bloka, v katerem zadržana živi, niti ni bila potrebna.

8. Pritožba konkretizirano ne polemizira s časom, za katerega je določeno trajanje zdravljenja. Kljub temu velja pojasniti, da je sodišče prve stopnje omejilo trajanje zdravljenja na dva meseca iz razloga, ker je ugotovilo, da je to najkrajši možen čas, v katerem bo predvidoma lahko zadržana pripravljena na ustrezno sodelovanje pri zdravljenju. Ob taki ugotovitvi se tudi določitev dolžine trajanja zdravljenja izkaže za materialnopravno pravilno določeno. Ni pa odveč ponovno pojasniti, da se lahko zadržano osebo odpusti ali premesti na drug oddelek tudi pred potekom z izpodbijanim sklepom določenega roka, če se njeno stanje že prej toliko izboljša, da ni več pogojev za zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve (71. člen ZDZdr).

9. Pritožbeni razlogi niso podani. Ker ni podan niti kakšen od razlogov, na katere mora pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo, ki se je zato izkazala za neutemeljeno, zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena, prvi odstavek 366. člena, 350. člen in 353. člen Zakona o pravdnem postopku, prvi odstavek 30. člena ZDZdr ter prvi odstavek 1. člena in 42. člen Zakona o nepravdnem postopku).