Administrative court dismisses asylum appeal when applicant voluntarily leaves shelter after rejection decision.
Legislator summary
AI generatedThe administrative court dismissed the applicant's appeal against the rejection of their asylum request. The applicant voluntarily left the asylum shelter three days after the rejection decision became final and has not been located since. The court ruled that this conduct demonstrated the applicant no longer intended to wait for a potentially favorable judicial decision, thereby eliminating their legal interest in continuing the proceedings under Article 36 of the Administrative Dispute Act.
Legislator headnote
AI generatedArticle 36 of the Administrative Dispute Act; Article 49(1) and Article 52(1) of the Act on International Protection; An applicant loses legal interest in an administrative dispute regarding asylum rejection if they voluntarily leave the designated shelter after the decision becomes final, indicating they no longer seek judicial review.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Tožba se zavrže.
[JEDRO]
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Toženka je tožniku določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).
2. Zoper izpodbijano odločbo tožnik vlaga tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj Upravno sodišče tožbi ugodi in ugotovi, da tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa begunca, podredno status subsidiarne zaščite, podrejeno pa izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.
3. Toženka, ki tožbi nasprotuje, je v postopku navedla, da je tožnik 17. 12. 2022 samovoljno zapustil azilni dom in ni seznanjena, kje se tožnik nahaja.
4. Pooblaščenka je na poziv sodišča izjavila, da tožbe ne umika, da sicer od 17. 12. 2022 dalje nima kontakta s tožnikom in ne ve, kje se nahaja.
5. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine sodnega spisa, označene kot priloga od A1 do A5, B1, ter listine upravnega spisa toženke 2142-5270/2022. Tožnika ni zaslišalo, saj se vabilu na zaslišanje ni odzval.
Tožba ni dovoljena.
6. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če ugotovi, da tožnik nima (več) pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).
7. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da samovoljna zapustitev azilnega domav času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče napodlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanjeprosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev,ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi(ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo jeuveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito. 1
8. V obravnavani zadevi je nesporno, da je tožnik po izdaji izpodbijane odločbesamovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil v treh dneh. Navedeno pomeni, da tožnik očitno nima več namena uveljavljati pravice mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.
9. Upravno sodišče zato ugotavlja, da tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje postopka s to tožbo 2 in je tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
1 Primerjaj npr. sklepe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 161/2022 z dne 22. 8. 2022, I Up 316/2016 z dne 30. 11. 2016, I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020 in I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020.
2 S tem v zvezi glej tudi odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-1136/11 z dne 15. 3. 2012 (7. točka obrazložitve), št. Up-555/07 z dne 11. 6. 2007, št. Up-805/08 z dne 5. 3. 2009, št. Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008, ter Vrhovnega sodišča I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020 in I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020.