Appeal dismissed; voluntary treatment before order execution does not count for two-year limit under ZKP Art. 496.2. KZ-1 Art. 70.b.

I. Pritožba zagovornika A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. A. A. se oprosti plačila sodne takse, stroški in nagrada zagovornika pa se izplačajo iz sredstev brezplačne pravne pomoči.

[JEDRO]

Okoliščina, na katero se smiselno sklicuje zagovornik, in sicer, da se je A. A. že pred tem datumom samovoljno zdravil na prostosti, se ne more vštevati v izrečen varnostni ukrep, kot to zmotno meni zagovornik, ampak je potrebno upoštevati pravnomočno izvršljivo odločbo sodišča prve stopnje, ki dne 10. 6. 2020, sploh še ni bila pravnomočna in se zato ukrep po odločbi sodišča sploh še ni izvrševal.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z napadenim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ki je bil izrečen A. A., po določilu drugega odstavka 496. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s členom 70.b Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ostane v veljavi do 31. 3. 2023.

2. Zoper tak sklep se je pritožil zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ni slediti pritožbenim navedbam, da se je ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti zoper A. A. od dne 21. 11. 2022 pa do 28. 12. 2022 izvajal nezakonito, saj v tem času ni bil podaljšan z nobenim sklepom in ga zato več ni možno podaljšati. Takšne pritožbene navedbe so v nasprotju s podatki kazenskega spisa, saj je sodišče prve stopnje kontinuirano in v skladu z zakonskim rokom preizkušalo utemeljenost izrečenega ukrepa, pri čemer pritožnik prezre, da je bil sklep sodišča prve stopnje z dne 16. 2. 2022 s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 5. 4. 2022 razveljavljen, nato pa je dne 16. 5. 2022 sodišče prve stopnje ponovno odločilo, da izrečeni ukrep ostane v veljavi. Tudi na ta sklep se je zagovornik pritožil, pritožbeno sodišče pa je o njegovi pritožbi, ki jo je zavrnilo kot neutemeljeno, odločalo dne 13. 7. 2022, nato pa je sodišče prve stopnje z napadenim sklepom dne 27. 10. 2022 odločalo o varnostnem ukrepu, tako da v obravnavani zadevi ne gre za nezakonito izvajanje izrečenega ukrepa.

5. Prav tako ne more biti uspešen pritožnik, ki skuša prepričati, da se ukrep zoper A. A. izvaja že več kot dve leti. Navedene trditve so v nasprotju s podatki kazenskega spisa, iz katerega izhaja, da je A. A. bil odrejen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru III K 52810/2017 dne 10. 6. 2020 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru II Kp 52810/2017 z dne 17. 2. 2021, s katerim je bila pritožba zagovornika A. A. zoper prvostopni sklep zavrnjena kot neutemeljena. Navedeni sklep je postal pravnomočen 17. 2. 2021, sam ukrep pa se je začel izvajati dne 31. 3. 2021, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Okoliščina, na katero se smiselno sklicuje zagovornik, in sicer, da se je A. A. že pred tem datumom samovoljno zdravil na prostosti, se ne more vštevati v izrečen varnostni ukrep, kot to zmotno meni zagovornik, ampak je potrebno upoštevati pravnomočno izvršljivo odločbo sodišča prve stopnje, ki dne 10. 6. 2020, sploh še ni bila pravnomočna in se zato ukrep po odločbi sodišča sploh še ni izvrševal. Zato pritožba v tej smeri ne more biti uspešna, saj si izvajanje izrečenega ukrepa razlaga napačno in je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ki je bil izrečen A. A., ostane v veljavi do 31. 3. 2023, saj na ta dan pretečeta dve leti, za kolikor se lahko navedeni ukrep izvaja.

6. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba zagovornika niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo odločitev sodišča prve stopnje iz napadenega sklepa, je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (člen 402/III ZKP).

7. Pritožbeno sodišče je A. A. oprostilo plačila sodne takse skladno z določilom člena 95/IV v zvezi s členom 98/I ZKP, nagrada in stroški zagovornika pa se izplačajo iz sredstev brezplačne pravne pomoči.