Administrative court allows rent waiver appeal by voiding decision due to missing evidence verification in expedited procedure.

Tožbi se ugodi tako, da se odločba Ministrstva za kulturo št. 47800-14/2008/78 z dne 10. 6. 2021 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

[JEDRO]

Sodišče se zato strinja s tožnico, da bi ji toženka morala najmanj omogočiti, da se izjavi o podatkih, ki ji je navajala v izjavi z dne 30. 4. 2021, saj se ti razlikujejo od podatkov, ki so javno objavljeni v poslovnem registru AJPES-a (9. člen ZUP). To pomeni, da v obravnavani zadevi pogoji za odločanje v skrajšanem postopku po 144. členu ZUP niso bili izpolnjeni. Ker se je na te podatke tožnica sklicevala že v predmetni vlogi oziroma izjavi z dne 30. 4. 2021, ne drži toženkina trditev, da gre za nedopustna nova dejstva oziroma dokaz (52. člen ZUS-1).

[OBRAZLOŽITEV]

Potek upravnega postopka

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino vlogo za oprostitev plačila najemnine za čas od 1. 1. 2021 do 30. 4. 2021. Hkrati je ugotovila, da v postopku niso zaznamovani stroški.

2. V obrazložitvi navaja, da je na podlagi 94. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUOPDVE) mogoče uveljavljati oprostitev plačila najemnine za čas epidemije, vendar tožnica po podatkih, ki jih je sama predložila, ni izkazala škode.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

3. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in tožbo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V njej v bistvenem navaja, da je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi njene očitne napake pri navajanju škode oziroma prihodkov v relevantnih obdobjih, v zvezi s čimer se sklicuje na podatke v uradni evidenci Agencije RS za javno pravne evidence in storitve (v nadaljevanju AJPES). Ker je bila ravno iz tega razloga zavrnjena njena vloga za oprostitev plačila najemnine, meni, da bi jo toženka morala pozvati na odpravo te pomanjkljivosti oziroma ji omogočiti, da se o tem izjavi. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in jo oprosti plačila najemnine, podredno, naj vrne zadevo toženki v ponovno odločanje.

4. Toženka v odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja stališča iz izpodbijane odločbe. Dodaja, da je dejansko stanje v celoti ugotovila na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je v svoji vlogi navedla oziroma k tej priložila tožnica, zato je v skladu s 144. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odločila v skrajšanem postopku. Glede k tožbi priloženih izpiskov iz AJPES-a pa navaja, da so tožbene novote.

5. Tožnica v pripravljalni vlogi ponavlja stališča iz tožbe.

Odločanje po sodnici posameznici

6. Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici na podlagi sklepa naslovnega sodišča I U 1118/2021-13 z dne 14. 7. 2022, ki je bil izdan na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V zadevi gre namreč za enostavno dejansko in pravno stanje.

K I. točki izreka

7. Tožba je utemeljena.

8. Predmet presoje v obravnavani zadevi je odločitev toženke, s katero je ta zavrnila tožničino vlogo za oprostitev plačila najemnine za čas epidemije.

9. Po prvem odstavku 94. člena ZIUOPDVE je mogoče, da se najemnikom poslovnih stavb ali poslovnih prostorov v lasti RS ali v lasti samoupravnih lokalnih skupnosti, ki jim je zaradi ukrepov države in zaradi širjenja bolezni opravljanje gospodarske dejavnosti onemogočeno ali pa je bistveno otežkočeno, v obdobju trajanja razglašene epidemije COVID-19 na območju RS oziroma v obdobju, ko v skladu s sprejetimi predpisi opravljanje gospodarske dejavnosti ni bilo dopustno, to je od vključno 19. oktobra 2020 dalje, ne zaračunava najemnina ali del najemnine.

10. V obravnavanem primeru med strankama postopka ni sporno, da je tožnica k vlogi za oprostitev plačila najemnine za čas epidemije priložila dokazilo oziroma izjavo o obsegu oziroma višini škode (primerjavo med prihodki v istem časovnem obdobju 2019 in 2020 oziroma 2021). Iz upravnih spisov izhaja, da je v tej izjavi, datirani 30. 4. 2021, navajala prihodke iz poslovanja za obdobje od oktobra 2019 do marca 2020 in od oktobra 2020 do marca 2021 v višini 0,00 EUR. Za ostale mesece podatkov ni navedla, je pa pojasnila, da so podatki o prihodkih identični podatkom iz letnih poročil.

11. V tožbi pa zdaj navaja, da gre za njeno očitno napako pri navajanju škode oziroma prihodkov v relevantnih obdobjih, v zvezi s čimer se sklicuje na podatke iz izkaza poslovnega izida za leti 2019 in 2020, ki jih prilaga k tožbi. Kot še navaja, iz teh izhaja, da je imela v letih 2019 čiste prihodke od prodaje v višini 5.407,30 EUR, v letu 2020 pa 4.708,65 EUR.

12. Ker so ti podatki javno objavljeni v poslovnem registru AJPES-a, bi se po presoji sodišča toženka do njih morala opredeliti (prvi odstavek 214. člena ZUP) oziroma tožnico pozvati, naj svojo vlogo dopolni z dokazili, na katere se sklicuje (drugi odstavek 140. člena ZUP), kolikor z njimi v času odločanja še ni razpolagala. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč niti ni razvidno, kako je toženka upoštevala te podatke iz letnih poročil, na katere se je tožnica, kot že rečeno, sklicevala v izjavi z dne 30. 4. 2021.

13. Sodišče se zato strinja s tožnico, da bi ji toženka morala najmanj omogočiti, da se izjavi o podatkih, ki ji je navajala v izjavi z dne 30. 4. 2021, saj se ti razlikujejo od podatkov, ki so javno objavljeni v poslovnem registru AJPES-a (9. člen ZUP). To pomeni, da v obravnavani zadevi pogoji za odločanje v skrajšanem postopku po 144. členu ZUP niso bili izpolnjeni. Ker se je na te podatke tožnica sklicevala že v predmetni vlogi oziroma izjavi z dne 30. 4. 2021, ne drži toženkina trditev, da gre za nedopustna nova dejstva oziroma dokaz (52. člen ZUS-1).

14. Sodišče je zato tožbi ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), saj v zadevi niso izpolnjeni pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije, ker za to podatki postopka ne dajejo zanesljive podlage (prvi odstavek 65. člena ZUS-1). Toženka mora slediti tej sodbi in je na stališča, sprejeta v tej sodbi, vezana (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

15. Sodišče je v obravnavni zadevi v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijane odločbe očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti. V upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.