Appeal dismissed; mandatory eviction deadline under ZFPPIPP prevails over debtor's right to home due to creditors' property rights.

Pritožba dolžnika se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Sodna praksa je zavzela stališče, da je določba drugega odstavka 395. člena ZFPPIPP kogentna norma in sodišče pri izdaji sklepa o prodaji nima diskrecijske pravice, da o izpraznitvi nepremičnine odloči drugače, kot določa ZFPPIPP. Na drug strani pa dolžnikovi pravici do doma stojijo nasproti ustavne pravice upnikov do zasebne lastnine (iz 33. člena Ustave RS), katerih del je tudi (v razumnem roku dosežena) pravica do poplačila terjatev.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo o prvi prodaji nepremičnin, ki jih je v izreku posamično naštelo in odločilo, da se prodaja opravi na podlagi javne dražbe z zviševanjem izklicne cene, da se dovoli skupna prodaja sklop 2, 3 in 4 skupaj s solastniškim deležem dolžnice A. A. (St .../2018), da se izklicna cena določi v višini 134.900,00 EUR, da je varščina v višini 13.490,00 EUR (I. točka izreka). Odločilo še je, da mora dolžnik v treh mesecih po prejemu sklepa izprazniti nepremičnine na parc. št. 001 in 002, k. o. ..., na naslovu ... in jih izročiti upravitelju.

2. Zoper sklep se je po pooblaščencu pritožil dolžnik smiselno zaradi kršitve materialnega prava in kršitve Ustave (36. člena) in Evropske konvencije o človekovih pravicah (8. člena), ki varujeta pravico do doma. Smiselno se namreč dolžnik pritožuje predvsem zoper II. točko izreka izpodbijanega sklepa, s katerim mu je naložena izselitev v roku treh mesecev po pravnomočnosti sklepa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu v skladu z drugim odstavkom 395. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) odločilo, da je dolžnik dolžan hišo v treh mesecih po prejemu sklepa izprazniti. Prav tako se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje na ustaljeno sodno prakso s tem v zvezi. Sodna praksa je namreč zavzela stališče, 1 da je določba drugega odstavka 395. člena ZFPPIPP kogentna norma in sodišče pri izdaji sklepa o prodaji nima diskrecijske pravice, da o izpraznitvi nepremičnine odloči drugače, kot določa ZFPPIPP. Na drug strani pa dolžnikovi pravici do doma stojijo nasproti ustavne pravice upnikov do zasebne lastnine (iz 33. člena Ustave RS), katerih del je tudi (v razumnem roku dosežena) pravica do poplačila terjatev. Dolžnik ima namreč že nekaj časa možnost (saj se nepremičnina prodaja že precej časa, prvi predlog upravitelja za prodajo je z dne 26. 2. 2020, PD 137), da bi si uredil svoje bivanjske razmere.

5. Glede navedb, da se ga z izselitvijo v roku treh mesecev spravlja v neenak položaj z dolžniki, zoper katere je sprožen zgolj izvršilni postopek, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da je stališče sodne prakse takšno, da gre pri stečaju za generalno izvršbo, kjer je pomembna tudi hitrost postopka in enakomerno poplačilo upnikov in je s tem namen zakona drugačen kot pri singularni izvršbi.

6. Glede navedb, da niti ni jasno, ali bo prodaja na dražbi uspešna in je zato njegova izselitev preuranjena, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da to ne drži in da je v praksi lažje prodati nepremičnine, ki so izpraznjene, kot pa tiste, ki niso.

7. Glede navedb o izločitveni pravici A. A. pa pritožbeno sodišče odgovarja, da so navedbe pritožnika same s seboj v nasprotju, saj v pritožbi najprej navede, da je nesporno dejstvo, da takšna pravica ali terjatev upnice še vedno obstaja in to kljub temu, da doslej tožbe še ni vložila, kar v skladu z obstoječo sodno prakso drži. Vendar pa pritožnik na drugi strani navaja, da pa je dolžniku znano, da je izločitvena upnica vložila tožbo, s katero zahteva ugotovitev obstoja njene solastninske pravice na nepremičninah, ki so predmet prodaje. Tako je mogoče ugotoviti, da so pritožbene navedbe dolžnika same s seboj v nasprotju. Pri tem pa pritožbeno sodišče odgovarja, da gre pri izločitvnei pravici za pravni interes upnice A. A. in ne pritožnika, zato njegove navedbe v tem pritožbenem postopku s tem v zvezi niso relevantne.

8. Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, izpodbijani sklep pa je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

1 Glej primeroma: Višje sodišče v Ljubljani, Cst 463/2016, Cst 414/2016, Cst 185/2020 idr.