Appeal allowed: Court must investigate facts if applicant proves reasonable doubt about their guilt in traffic violation. Verdict: partially_allowed

I. Pritožbi kršitelja se ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

[JEDRO]

Kršitelj je v zahtevi za sodno varstvo navedel bistvene okoliščine o tem, kdo je prekršek storil in v kakšnih okoliščinah, pa tudi zakaj se je navedena oseba sploh nahajala z njim v R Sloveniji. Ker je zahtevi za sodno varstvo priložil materialnopravno relevanten dokaz (pisno izjavo A. A.), ki potrjuje njegove trditve, da v času storitve prekrška, vozila, s katerim je bil prekršek storjen, ni upravljal kršitelj, temveč A. A., bi moralo sodišče, v kolikor je podvomilo v resničnost trditev, ki se navajajo v zahtevi za sodno varstvo in priloženi izjavi, v skladu z načelom materialne resnice v dopolnjenem dokaznem postopku to pravno odločilno dejstvo samo raziskati.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrajno sodišče v Postojni je ob reševanju zahteve za sodno varstvo kršitelja B. B. plačilni nalog prekrškovnega organa št. Pn22451-587/2020-1 z dne 18. 2. 2020 po uradni dolžnosti spremenilo tako, da se prekršek pravno opredeli po 2. točki šestega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) in se storilcu izreče globa v znesku 120,00 EUR in 3 kazenske točke. V preostalem delu je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je bilo delno odločeno v korist kršitelja, sodne takse ni določilo.

2. Zoper sodbo se pritožuje kršitelj. V pritožbi pojasnjuje, da se obravnave na sodišču ni udeležil zaradi smrti matere, kar dokazuje s predloženim izpiskom iz matičnega registra o smrti. Hkrati podrobneje opisuje dogajanje v času storitve prekrška, ki naj bi ga sledeč pritožbi priloženi izjavi storil voznik A. A. in ne kršitelj. Zavzema se za ugodno rešitev pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je zahtevo za sodno varstvo kršitelja zavrnilo iz razloga, ker slednji z zahtevo za sodno varstvo pri sodišču ni vzbudil razumnega dvoma, da je bil prav on storilec prekrška. Ob tem se je oprlo na prvi odstavek 8. člena ZPrCP, po katerem se za prekršek kaznuje lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Vezano na to je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da gre za obrnjeno dokazno breme, ko mora lastnik dokazati, da tega prekrška ni storil oziroma mora po uveljavljeni sodni praksi izkazati razumen dvom glede domnevanega dejstva, to je, da je bil v času ugotovljene kršitve voznik osebnega avtomobila, s katerim je bil prekršek storjen. Prav tako je pravilno navedlo, da mora kršitelj v ta namen aktivno sodelovati in predlagati razbremenilne dokaze - pravno relevantne, konkretizirane, določne in substancirane.

5. Upoštevajoč navedeno pravno podlago pa je ocenilo, da predložena kopija osebne izkaznice in kopija izjave domnevnega voznika iz druge države o tem, da je slednji storilec prekrška, brez dokazila, da se je v času prekrška dejansko nahajal v Sloveniji in brez navedbe kakšne prepričljive navezne okoliščine med kršiteljem kot lastnikom vozila in domnevnim voznikom iz tretje države, ni verodostojen dokaz, ki bi vzbudil dvom v domnevano dejstvo, da je bil v času ugotovljene kršitve kršitelj voznik osebnega avtomobila, s katerim je bil prekršek storjen. Poudarilo je tudi, da se kršitelj ni odzval vabilu na razpisani narok za njegovo zaslišanje z namenom podrobnejše razjasnitve dejanskega stanja, pri čemer svoje odsotnosti ni opravičil. Po oceni sodišča prve stopnje bi moral kršitelj pokazati večjo stopnjo aktivnega sodelovanja pri podajanju razbremenilnih dokazov.

6. Čeprav je kršitelj v zahtevi za sodno varstvo le krajše navedel, da je vozilo, s katerim je bil storjen prekršek, vozil A. A. iz Grubišnega Polja (Republika Hrvaška), je v zahtevi za sodno varstvo priloženemu dopisu, ki ga gre šteti za del zahteve, navedel tudi druge okoliščine storjenega prekrška. Pojasnil je, da je na Hrvaškem delal, da je imel tistega dne na delovnem vozilu okvaro dvigala in ga je zato peljal na servis v Postojno, pri čemer je kršitelja z njegovim vozilom spremljal A., da je delo potekalo čim bolj tekoče. Zahtevi za sodno varstvo je priložil še izjavo A. A., da je storilec prekrška, v kateri so navedene enake okoliščine prekrška. Upoštevaje navedeno se ni moč strinjati z razlogi izpodbijane sodbe, da kršitelj s tem, ko ni navedel, v kakšnem svojstvu sta z navedeno osebo ter ni izkazal, da bi se ta oseba v času storitve prekrška tudi dejansko nahajala v Sloveniji, ni zadostil aktivnemu ravnanju, ki se od njega zahteva v smeri predložitve razbremenilnih dokazov. Dejstvo je, da je v zahtevi za sodno varstvo podal bistvene okoliščine o tem, kdo je prekršek storil in v kakšnih okoliščinah, pa tudi zakaj se je navedena oseba sploh nahajala z njim v R Sloveniji. Ker je storilec zahtevi za sodno varstvo priložil materialnopravno relevanten dokaz (pisno izjavo A. A.), ki potrjuje njegove trditve, da v času storitve prekrška, vozila, s katerim je bil prekršek storjen, ni upravljal kršitelj, temveč A. A., bi moralo sodišče, v kolikor je podvomilo v resničnost trditev, ki se navajajo v zahtevi za sodno varstvo in priloženi izjavi, v skladu z načelom materialne resnice v dopolnjenem dokaznem postopku to pravno odločilno dejstvo samo raziskati (tako sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 78/2013 z dne 9. 7. 2013). Le takšna razlaga prvega odstavka 8. člena ZPrCP omogoča procesno ravnovesje oziroma ustrezno porazdelitev dokaznega bremena med sodiščem in storilcem pri ugotavljanju materialne resnice v tovrstnih postopkih (prav tam).

7. Sodišče prve stopnje se je dokazni postopek sicer odločilo dopolniti z zaslišanjem kršitelja, ki pa se naroka ni udeležil ter svojega izostanka ni opravičil. V zvezi s pritožbenimi navedbami kršitelja, da se naroka ni udeležil zaradi materine smrti, pritožbeno sodišče navaja sledeče. Kršitelj je bil v vabilu na narok, ki mu je bilo pravilno vročeno, poučen, da bo sodišče opravičilo izostanek iz opravičljivih razlogov, ki onemogočajo njegov prihod na sodišče, kamor spada tudi smrt bližnjega, vendar mora opravičilo vložiti pri sodišču, in sicer najmanj 48 ur pred narokom, razen če razlog nastane kasneje in ga ni bilo mogoče predvideti (listovni št. 17 – 18). Kršitelj se naroka ni udeležil in svojega izostanka ni opravičil (listovna št. 19). V vabilu pa je bil tudi poučen, da bo sodišče, v kolikor se na vabilo ne bo odzval in svojega izostanka ne bo opravičil ter ne bo zahteval zaslišanja pri sodišču, ki vodi postopek o prekršku, ob uporabi četrtega odstavka 65. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ter skladno z drugim odstavkom 115. člena ZP-1 odločilo o zahtevi za sodno varstvo brez njegovega zaslišanja, ker za pravilno odločitev ni nujno, da bi bil zaslišan (listovna št. 17). Kljub temu, da kršitelj svojega izostanka ni opravičil, pa pritožbeno sodišče ne more mimo dejstva, da je v pritožbi navedel opravičljiv razlog za svoj izostanek – smrt matere, za kar je predložil tudi dokaz, in sicer izpisek iz matičnega registra o smrti, iz katerega je razvidno, da je kršitelju mater umrla dne 23. 6. 2022, to je en dan pred narokom za njegovo zaslišanje, ki je bil razpisan za dan 24. 6. 2022. Upoštevajoč, da gre za smrt kršiteljevega ožjega družinskega člana in da je bila izpodbijana sodba izdana v kratkem času po razpisanem naroku (11. 7. 2022), pasivnost kršitelja glede predložitve opravičila v relativno kratkem časovnem obdobju po materini smrti, ni moč šteti kršitelju v škodo, temveč je šteti, da je s pritožbenimi navedbami in predloženim dokazom svoj izostanek opravičil.

8. Ker so bili v obravnavanem postopku podani pogoji za zaslišanje priče A. A., česar sodišče prve stopnje ni storilo (prvi odstavek 68. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1), hkrati pa je kršitelj v pritožbi navedel in izkazal opravičljive razloge, zaradi katerih se ni udeležil naroka za njegovo zaslišanje, je pritožbeno sodišče pritožbi kršitelja ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (peti odstavek 163. člena ZP-1). Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku v skladu z načelom proste presoje dokazov zaslišati kršitelja ter predlagano pričo in ponovno pretehtati, ali je storilcu uspelo izkazati razumen dvom glede domnevanega dejstva iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP ter o zadevi ponovno odločiti.