Appeal dismissed; tenant's claim of access denial invalid without specific service details or proof of non-use.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

Toženka je ugovarjala, da svoje obveznosti ni izpolnila, ker ji tožeča stranka fizično onemogoča dostop do skupnih prostorov. Toženka pa ni zmogla pojasniti katerih storitev, ki so bile opravljene in jih je plačala tožeča stranka, zato ne more uporabljati oziroma kateri so tisti stroški iz razdelilnika, ki se nanašajo na uporabo skupnih prostorov in dostopa do parkirišč in jih ni dolžna plačati. Čeprav v tej fazi postopka to ne bi bilo več mogoče, toženka dejanskih trditev v pojasnilo svojega ugovora ni uspela opredeliti niti v pritožbenem postopku, v katerem zgolj ponavlja svoj ugovor iz prvostopenjskega postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožeči stranki povrniti 1.111,02 EUR obratovalnih stroškov in stroškov upravljanja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov in neplačane zneske rezervnega sklada v višini 872,97 EUR prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov dalje. Odločilo je še, da toženka krije vse stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

2. Toženka je zoper takšno odločitev vložila pravočasno pritožbo in pritožbenemu sodišču predlagala, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge, navedene v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je dokazala, da ji tožeča stranka fizično onemogoča uporabo njenih prostorov in da se na njene pozive, da ji uporabo omogoči, ne odziva. Ne strinja se s stališčem prvostopenjskega sodišča, da s stanovanjem nastajajo določeni stroški, ki so neodvisni od uporabe oziroma neuporabe stanovanja in da ima toženka različna druga pravna sredstva, ki bi ji omogočila uporabo skupnih prostorov. Če je krivda za neuporabo stanovanja na strani tožeče stranke, po tem ta ne more in ne sme imeti od svojega protipravnega ravnanja koristi in od toženke prejemati denar, ki nenazadnje pomeni odmeno za uporabo stanovanja.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da jo zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporni predmet toženkino neplačilo obratovalnih stroškov, stroškov upravljanja in stroškov rezervnega sklada, ki se nanašajo na toženkina štiri stanovanja na naslovu K. 12 in D. 5, v skupnem znesku 1.983,99 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka obratovalne stroške plačala po tem, ko je prejela račune dobaviteljev in jih v skladu z razdelilnikom razdelila med etažne lastnike. Predmet tožbenega zahtevka je bil zato plačilo deleža, ki odpade na toženko, enako pa velja tudi glede plačila stroškov upravljanja, ki so določeni na podlagi pogodbe o upravljanju (11. člen) ter plačila stroškov rezervnega sklada skladno s pravilnikom. Nesporna je dejanska ugotovitev, da toženka zneskov, ki so predmet tožbenega zahtevka, ni izpolnila.

6. Vtoževani znesek v višini 1983,99 EUR obravnavani spor opredeljuje kot spor majhne vrednosti 1 . Po določbi prvega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se sme sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. To pomeni, da ugotovljena dejstva iz izpodbijane sodbe predstavljajo neizpodbojno dejansko podlago tudi pritožbene presoje.

7. Toženka je ugovarjala, da svoje obveznosti ni izpolnila, ker ji tožeča stranka fizično onemogoča dostop do skupnih prostorov. 2 Toženka pa ni zmogla pojasniti katerih storitev, ki so bile opravljene in jih je plačala tožeča stranka, zato ne more uporabljati oziroma kateri so tisti stroški iz razdelilnika, ki se nanašajo na uporabo skupnih prostorov in dostopa do parkirišč in jih ni dolžna plačati. Čeprav v tej fazi postopka to ne bi bilo več mogoče, toženka dejanskih trditev v pojasnilo svojega ugovora ni uspela opredeliti niti v pritožbenem postopku, v katerem zgolj ponavlja svoj ugovor iz prvostopenjskega postopka. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče po tem, ko je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje tudi materialno pravo pravilno uporabilo, zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

8. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta strošek ni mogoče šteti za potreben strošek za pravdo (155. člen ZPP), saj se tožeča stranka v njem zgolj sklicuje na razloge izpodbijane sodbe.

1 Po določilu 443. člena ZPP so spori majhne vrednosti spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR.

2 Toženkine trditve, da ji onemogoča uporabo stanovanj, je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo za prepozne, saj jih je podala šele v drugi pripravljalni vlogi (451. do 453. člen ZPP), takšnega zaključka pa toženka v pritožbi tudi ne izpodbija. Ne glede na navedeno pa je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da toženka neuporabe tudi ni dokazala.