Supreme Court dismisses appeal for leave to appeal due to lack of legal interest in the specific case.

Predlog se zavrže.

[JEDRO]

Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje temelji na dveh razlogih, predlog pa se nanaša le na en razlog. Ker revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusiti izpodbijano sodbo samo glede konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena, to za konkretni primer pomeni, da tista izmed pravnih podlag iz sodbe sodišča prve stopnje, glede katere predlagateljica ni izpostavila pomembnega pravnega vprašanja v obravnavanem predlogu za dopustitev revizije, ne bi mogla biti predmet revizijskega preizkusa po dopuščeni reviziji. Predlagateljica si tako z izpostavljenim vprašanjem in odgovorom nanj v nastali pravni situaciji ne more izboljšati pravnega položaja - doseči spremembe prvostopenjske sodbe - kljub morda ugotovljenemu zmotnemu stališču Upravnega sodišča glede pravilnosti uporabe uredbe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi in odpravilo odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 213-1492/2017/15 (1323-09) z dne 29. 1. 2019, ter vrnilo zadevo istemu organu v ponovni postopek. Z navedeno odločbo toženka ni ugodila prošnji tožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

2. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je tožnik vložil vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije iz nacionalnih razlogov v skladu s 13. členom Zakona o državljanstvu (v nadaljevanju ZDRS). Tožena stranka je v skladu s četrtim odstavkom 13. člena ZDRS pridobila mnenje Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki je izdal negativno mnenje k vlogi tožnika, ker na podlagi dejanskega stanja niso bili izkazani nacionalni razlogi iz 2. in 3. člena Uredbe o merilih za ugotavljanje nacionalnega interesa pri sprejemu v državljanstvo RS na podlagi 13. člena ZDRS (v nadaljevanju Uredba), ki bi utemeljevali korist države za izredno naturalizacijo. Upravno sodišče je tožbi ugodilo iz dveh razlogov. Prvič zato, ker tožena stranka ni obrazložila izpodbijane odločbe na način, da bi se jo dalo preizkusiti, in drugič zato, ker prvi odstavek 3. člena uredbe ni bil uporabljen na pravilen način.

3. Toženka (v nadaljevanju predlagateljica) je vložila predlog za dopustitev revizije in predlagala, naj jo Vrhovno sodišče dopusti zaradi naslednjega vprašanja:

- Ali lahko po prvem odstavku 3. člena Uredbe o merilih za ugotavljanje nacionalnega interesa pri sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 13. člena ZDRS za izredno naturalizacijo iz nacionalnih razlogov zaprosi potomec osebe slovenske narodnosti v drugem kolenu, ne glede na to, ali se je prednik izselil iz Slovenije.

4. Predlog ni dovoljen.

5. Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic ali pravnih interesov, četudi z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom (še prej pa njeno dopustitev s predlogom za dopustitev revizije), mora izkazati pravni interes, na njegov obstoj pa mora sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti ves čas postopka. Predlagatelj oziroma revident mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi reviziji pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Revident tako nima pravnega interesa, če se njegov položaj, tudi če z revizijo uspe, ne more izboljšati. Enako velja tudi za predlagatelja, ki nima interesa za predlog za dopustitev revizije, če je že iz njega in priloženih aktov razvidno, da si z uspehom v sicer dopuščeni reviziji ne bi mogel izboljšati svojega pravnega položaja. 1 Prav takšen je obravnavani primer.

6. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje temelji na dveh razlogih. V tem primeru se predlog nanaša le na en razlog, ki ga predlagateljica po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno izpostavlja. Gre za vprašanje materialnopravne pravilnosti razlage (uporabe) prvega odstavka 3. člena Uredbe o merilih za ugotavljanje nacionalnega interesa pri sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 13. člena ZDRS, glede katere obstaja neenotna sodna praksa Upravnega sodišča. V zvezi z drugim razlogom (pomanjkljiva obrazložitev odločbe tožene stranke) pa predlagateljica pomembnega pravnega vprašanja ni izpostavila.

7. V skladu z drugim odstavkom 371. člena ZPP sme revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusiti izpodbijano sodbo samo glede konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. To izhodišče o obsegu revizijskega preizkusa za konkretni primer pomeni, da tista izmed pravnih podlag iz sodbe sodišča prve stopnje, glede katere predlagateljica ni izpostavila pomembnega pravnega vprašanja v obravnavanem predlogu za dopustitev revizije, ne bi mogla biti predmet revizijskega preizkusa po dopuščeni reviziji. Predlagateljica si tako z izpostavljenim vprašanjem in odgovorom nanj v nastali pravni situaciji ne more izboljšati pravnega položaja - doseči spremembe prvostopenjske sodbe - kljub morda ugotovljenemu zmotnemu stališču Upravnega sodišča glede pravilnosti uporabe uredbe.

8. Revizijo oziroma predlog za dopustitev le-te, za katero predlagatelj nima pravnega interesa, revizijsko sodišče zavrže. 2 Glede na navedeno je Vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije moralo zavreči na podlagi 377. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 374. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

1 Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča X DoR 27/2019 z dne 23. 10. 2019, X DoR 87/2018 z dne 29. 8. 2018, II DoR 137/2014 z dne 24. 7. 2014, X Ips 340/2013 z dne 9. 1. 2014

2 Primerjaj odločitve Vrhovnega sodišča v zadevah II DoR 44/2009 in II DoR 100/2009, v katerih je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da le za načelno obravnavanje pomembnega pravnega vprašanja glede enega od razlogov (na katerem temelji izpodbijana sodba), ki tudi v primeru za predlagatelja ugodne rešitve ne bi moglo vplivati na odločitev v konkretni zadevi, ni mogoče ugotoviti pravnega interesa predlagatelja.