Appeal dismissed because bank statements alone cannot prove inability to pay court fees without specific justification.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Ker je bil predlog tožene stranke za oprostitev sodne takse povsem nekonkretiziran, predloženi bančni računi sami po sebi ne morajo predstavljati nadomestila za pomanjkljive trditve in ne morejo pomeniti, da je že zgolj na njihovi podlagi tožena stranka upravičena do oprostitve plačila sodne takse. Bančni izpiski prikazujejo le denarne transakcije, ki bi jim tožena stranka morala dati vsebino, pa slednjega ni storila.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citiranim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse za pritožbeni postopek.

2. Zoper sklep v celoti se je pritožila tožena stranka. V pritožbi trdi, da je dejavnost brez sredstev zelo ogrožena, ker brez posojil ne zmore plačevati rednih stroškov, kaj šele takso, da lahko dokaže svojo nedolžnost in se ubrani obtožb. Nadalje trdi, da je že v prejšnji pritožbi podala soglasje, da lahko sodišče samo pridobi ustrezne podatke, ki so davčna tajnost in če sodišče preuči bančni račun je jasno vidno, da si podjetje sposoja denar za obstoj, bilanca za leto 2021 pa izkazuje stare podatke in sredstva, ki so že bila porabljena.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je toženi stranki s plačilnim nalogom IX Pg 2251/2019 z dne 27. 9. 2022 odmerilo sodno takso v višini 567,00 EUR za njeno pritožbo zoper sodbo sodišča z dne 18. 7. 2022. Tožena stranka je podala predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

5. Tožena stranka v pritožbi trdi, da je dejavnost brez sredstev zelo ogrožena, ker brez posojil ne zmore plačevati rednih stroškov, kaj šele takso, da lahko dokaže svojo nedolžnost in se ubrani obtožb. Že sodišče prve stopnje je toženi stranki pravilno pojasnilo, da sodna taksa kot obveznost ni podrejena drugim obveznostim, temveč je obveznost kot vse druge. Če je tožena stranka sposobna zagotoviti sredstva za plačilo njenih ostalih/drugih stroškov (pri čemer predstavljajo denarna sredstva prejeta s posojili sredstva tožene stranke, s katerimi lahko razpolaga), slednje velja tudi za sodno takso.

6. Poleg tega je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu na podlagi podatkov, ki jih je pridobilo samo, ugotovilo, da določena sredstva tožena stranka ima, ni pa konkretizirala, zakaj jih ne more nameniti prav plačilu sodne takse oziroma na kakšen način, kljub ugotovitvi, da sredstva obstajajo, naj bi bilo zaradi plačila sodne takse ogrožena njena dejavnost. Tožena stranka tem ugotovitvam v pritožbi ne nasprotuje, trdi le, da se financira s posojili in da če bi sodišče preučilo njen bančni račun, bi bilo jasno vidno, da si podjetje sposoja denar za obstoj. S takimi pritožbenimi navedbami tožena stranka ne more uspeti. Sodišče namreč ni dolžno v dokaznem gradivu samo iskati pravnorelevantnih dejstev (podatkov) za odločitev o stvari. Slednje mora pravdna stranka v okviru svojega trditvenega bremena (212. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1) navesti sama, kar pa je v obravnavanem primeru, kot je že ugotovilo prvostopenjsko sodišče, povsem izostalo. Dokaz namreč službi le za ugotavljanje resničnosti prej ustrezno in pravočasno zatrjevanih dejstev. Ker je bil predlog tožene stranke za oprostitev sodne takse povsem nekonkretiziran, predloženi bančni računi (priloga B10) sami po sebi ne morajo predstavljati nadomestila za pomanjkljive trditve in ne morejo pomeniti, da je že zgolj na njihovi podlagi tožena stranka upravičena do oprostitve plačila sodne takse. Bančni izpiski prikazujejo le denarne transakcije, ki bi jim tožena stranka morala dati vsebino, pa slednjega ni storila.

7. Pritožbene navedbe, da prikazuje bilanca za leto 2021 sredstva, ki so že porabljena, so povsem pavšalne in dokazno nepodprte, hkrati pa predstavljajo pritožbene novote (337. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1), zato se pritožbeno sodišče do njih ne bo opredeljevalo.

8. Vsi uveljavljeni pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene, prav tako višje sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

9. O pritožbi je skladno z določilom prvega odstavka 366.a člena ZPP odločala sodnica posameznica.