Appeal dismissed; temporary injunction denied due to lack of proof for irreparable harm from inventory loss.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje pravilno opredeli materialnopravno podlago za rešitev te zadeve, to so določbe ZIZ (272. člen) ob interpretaciji regulacijske začasne odredbe, kot jo je podalo Ustavno sodišče v zadevi Up 275/97. Gre namreč za primer, ko je predlog za izdajo začasne odredbe identičen tožbenemu zahtevku in je mogoče izdati začasno odredbo le, če upnik izkaže verjetnost škode, ki jo bo težko nadomestiti ali omiliti in pričakuje resne posledice, ki jih bo težko odpraviti ali omiliti. Pri tem sodišče pravilno ocenjuje, da je vezano na trditveno podlago in dokaze, katere predlaga upnik.

Tožeča stranka torej ni uspela dokazati, da dejavnosti ne more več opravljati zaradi ravnanja tožene stranke z drugim motitvenim ravnanjem.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je v zadevi izdalo prvo začasno odredbo z dne 23. 9. 2022 in tako ugodilo predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Tožena stranka je vložila ugovor in odgovor na tožbo, o ugovoru še ni bilo odločeno. Nato je tožeča stranka vložila novi predlog za izdajo začasne odredbe (list. št. 68) in ta predlog je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka in smiselno uveljavlja zmotno uporabo določb ZIZ in napačno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče se ni opredelilo o prvem pogoju po 272. členu ZIZ. Tožeča stranka šteje, da je ta pogoj izpolnjen, saj je sodišče že izdalo prvo začasno odredbo. Tožeči stranki nastaja škoda, saj ji je omejen dostop do skladišča in škoda ji bo še nastajala. Nadaljnjo škodo bi preprečila le izdaja začasne odredbe. Sedaj pa tožeči stranki ni omogočen dostop do gradbenega materiala, ki je za žičnato ograjo. S fotografijami je izkazala, da se za ograjo nahajajo premičnine iz seznama osnovnih sredstev in da gre za vrata, med drugim za vrata, ki bi jih morala tožeča stranka 5. 9. 2022 že dobaviti kupcu. Da ima naročilo za dobavo 20 kasetnih vrat, je tožeča stranka izkazala že v tožbi in predlogu za prvo začasno odredbo. Zato sodišče zmotno šteje, da tožeča stranka ni navedla konkretne cene. Poleg dobave materiala tožeča stranka tudi opravlja dejavnost zaključnih gradbenih del in trgovine na debelo z lesom, gradbenim materialom in sanitetno opremo. Trenutno novih naročil ne sprejema zaradi nezmožnosti dobave materiala. Po presoji drugega predloga je sodišče spregledalo bistveno dejstvo, da tožnik zahteva vrnitev v posest tako poslovni prostor, ki ga ima v najemu, kot vrnitev premičnin, ki se nahajajo v tem prostoru. Če bi sodišče ugodilo drugemu predlogu, ne bi z razveljavitvijo odredbe toženi stranki nastala škoda, ki je ne bi bilo mogoče odpraviti. Tako pa bo imela tožena stranka do konca postopka premičnine tožeče stranke. Tožeča stranka pa ne bo mogla dostopati do teh predmetov in jih vgraditi v objekte, zato ji bo nastala škoda. Gre za varovanje obstoječega stanja in regulacijsko začasno odredbo. Tožeča stranka pa nima dostopa do blaga in ne bo mogla sprejemati bodočih naročil. Sodišče pa ne pojasni, zakaj neizpolnitve naročil ni škoda, ki bo nastala in je nadomestljiva. Sodišče ni presojalo interesov obeh strank. Večina premičnin je tožeča stranka z zamenjavo ključavnice prejela nazaj v posest in z njimi razpolaga. Del premičnin, ki so naštete v predlogu za izdajo začasne odredbe, pa ni pridobila nazaj in je posest ponovno odvzeta. Sodišče pravilno ugotavlja, da ima tožeča stranka ponovno v posesti orodje in stroje, vendar nima vsega materiala, ki je v skladišču.

3. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je v pravdi vtoževala motenje posesti dne 5. 9. 2022 v obsegu, ki je vpisan v tožbenem zahtevku na list. št. 6 in 7. Za prvo motilno dejanje je predlagala izdajo začasne odredbe, katero je sodišče izdalo 23. 9. 2022 (list. št. 27) in ugodilo predlogu v celoti. Predlog je bil identičen tožbenemu zahtevku in gre za regulacijsko začasno odredbo. Tožena stranka je vložila ugovor in o ugovoru še ni bilo odločeno.

6. Nato je tožeča stranka vložila vlogo z dne 17. 10. 2022 in uveljavljala novo motitveno dejanje, to je 8. 10. 2022 (list. št. 63) in med drugim navajala, da je tožena stranka postavila žičnato pregrado s kovinskimi vrati znotraj skladišča tako, da tožeča stranka nima dostopa do premičnin, materiala opisanega v 6 alineji tožbenega zahtevka na list. št. 64. Ponovno je predlagala izdajo začasne odredbe in zatrjevala, da ji nastaja velika škoda, ker ne more do teh premičnin, saj tožena stranka ni izročila ključev nove pregrade. Kot škodo pa je opisala podobno, kot za izdajo prve začasne odredbe: ne more dobaviti blago kupcu in naročniku blaga in sicer strankam A. A. 20 kasetnih vrat (dobava 14. 9. 2022) in naročilo družbe v Nemčiji v količini 620 m2 Styradur. Navajala je, da je prejela prve ključe vrat, da pa je ugotovila, da je znotraj še žičnata pregrada in da ne bo mogla izpolniti tekočih naročil in dobav blaga. Uveljavljala je škodo v višini izgubljenega dobička brez navedb, koliko so vredna naročila in kolikšen bi bil dobiček. Tudi druga začasna odredba je identična drugemu motitvenemu dejanju in je torej regulacijska.

7. Sodišče prve stopnje pravilno opredeli materialnopravno podlago za rešitev te zadeve, to so določbe ZIZ (272. člen) ob interpretaciji regulacijske začasne odredbe, kot jo je podalo Ustavno sodišče v zadevi Up 275/97. Gre namreč za primer, ko je predlog za izdajo začasne odredbe identičen tožbenemu zahtevku in je mogoče izdati začasno odredbo le, če upnik izkaže verjetnost škode, ki jo bo težko nadomestiti ali omiliti in pričakuje resne posledice, ki jih bo težko odpraviti ali omiliti. Pri tem sodišče pravilno ocenjuje, da je vezano na trditveno podlago in dokaze, katere predlaga upnik.

8. Tožeča stranka že v predlogu pojasni in tudi v pritožbi potrdi, da v drugem predlogu gre za premičnine, ki so količinsko bistveno manjše od materialov oziroma premičnin, ki so bile predmet prve začasne odredbe. Vse kar našteva novi predlog za izdajo začasne odredbe, je v večji količini vsebovano že v izdani prvi začasni odredbi. Tožeča stranka ne trdi, da bi šlo za takšna naročila, katera je izdelala za obe stranki, ki jih našteva (stranka A. A. in nemška družba), ki bi bile species in ne genus. Dvajset kasetnih vrat ima tožeča stranka že v prvi izdani začasni odredbi. Enako velja za ostala vrata, katera naj bi dobavila obema strankama. Zato sodišče pravilno ocenjuje, da ne gre za težko nadomestljivo škodo in da tožeča stranka ni uspela s stopnjo verjetnosti dokazati, da bi tudi delež prihodkov od 20 kasetnih vrat za celo poslovanje tožeče stranke pomenil takšno poslovno škodo, da je tožeča stranka ne more nadomestiti. Tožeča stranka torej ni uspela dokazati, da dejavnosti ne more več opravljati zaradi ravnanja tožene stranke z drugim motitvenim ravnanjem. Ni pa navedla katero orodje naj bi ostalo za žičnato ograjo. Sodišče je vpogledalo v fotografijo (priloga A23) in ugotovilo, da z novo začasno odredbo niso našteta osnovna sredstva tožeče stranke in je tam le manjši delež gradbenega materiala, ki ga ta hrani v skladišču. Večje količine pa že ima - zaradi prve izdane začasne odredbe in med tem je tudi material za dobavo obema strankama, ki jih je naštela. Drugih nujnih naročil pa ni navajala.

9. Sklep ima razloge o odločilnih dejstvih in razlogi sklepa niso v nasprotju. Zato ni podana smiselno uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker ni izkazan pogoj obstoja težko nadomestljive škode, v tej fazi postopka ni bilo mogoče ugoditi predlogu za izdajo začasne odredbe. Sodišče ni spregledalo, kot trdi pritožba, da v drugem predlogu za izdajo začasne odredbe ne gre le za poslovni prostor, ampak tudi za premičnine tožnika. Ravno presoja premičnin oziroma s tem v zvezi zatrjevane škode, je bil razlog za zavrnitev predloga. Pritožba še trdi, da sodišče ni upoštevalo bodoče škode, ker tožeča stranka ne more tega materiala uporabiti pri novih poslih. Pri regulacijski začasni odredbi gre za zavarovanje obstoječega stanja v sporu, ker upnik trdi, da mu nastaja nepopravljiva škoda. Tožnik ni dokazal, da ne more poslovati. Gre za nadomestni material in ne za species premičnine.

10. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP).