Appeal dismissed; court upheld pre-deposit order despite error in estimating both parties' costs.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnik in tožeča stranka nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Založitev predujma sodišče naloži po uradni dolžnosti. Ker je narava postopka takšna, da lahko uspe le ena stranka, mora sodišče pri tem upoštevati le predvidene stroške ene stranke.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožeča stranka je vložila tožbo (actio pro socio) proti drugemu družbeniku, ki je hkrati edini zastopnik ter poslovodja družbe S. d. n. o., s katero je zahtevala da tožena stranka družbi plača 46.889,11 EUR odškodnine.

2. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu družbi S. d. n. o. (v nadaljevanju: udeleženec) naložilo založitev predujma za stroške postopka v višini 8.679,46 EUR v skladu s tretjim odstavkom 81. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1 v zvezi s tretjim odstavkom 503. člena ZGD-1.

3. Zoper sklep se pritožuje udeleženec. Trdi, da tožeča stranka ni postavila zahtevka za povračilo pravdnih stroškov, s katerim bi zahtevala, da je tožena stranka dolžna udeležencu plačati vse stroške postopke niti ni zahtevala povračila lastnih pravdnih stroškov. Nadalje je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo, da so predvidljivi pravdni stroški obeh strank. V postopku bo ena stranka uspela in druga propadla, zato je pojmovno nemogoče, da bi obe stranki bili upravičeni do povračila svojih pravdnih stroškov. Zakon ne določa, da bi bila družba dolžna kriti pravdne stroške obeh strank. Oporeka tudi strošku predvidenemu strošku 2.000,00 EUR za postavitev izvedenca ekonomsko-finančne stroke.

4. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki višjemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V skladu s tretjim odstavkom 81. členom ZGD-1 lahko družbenik v svojem imenu in za račun družbe vloži tožbo proti drugemu družbeniku, ki ni izpolnil družbeniških dolžnosti pri ustanavljanju ali vodenju družbe (actio pro socio). Pri tem se smiselno uporabljajo določbe 503. člena zakona. Slednji določa, da stroške postopka in stroške posebnega zastopnika krije družba. S sklepom sodišče naloži družbi, da založi predujem za te stroške. Če družba predujma ne založi, ga sodišče izterja po uradni dolžnosti. Če je vložitev tožbe neutemeljena, sme družba zahtevati povrnitev stroškov od družbenika, ki je vložil tožbo po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje naložilo založitev predujma brez ustrezno postavljenega tožbenega zahtevka na povrnitev stroškov. Pritožba očitno cilja na to, da je tožeča stranka v tožbi v zahtevku navedla, da je: „Tožena stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške...“. Pri tem gre po stališču višjega sodišča za očitno pisno pomoto, ki jo je tožeča stranka vmes že odpravila (r. št. 18). Prav tako lahko stranka zahteva povrnitev pravdnih stroškov do konca glavne obravnave (tretji odstavek 163. člena ZPP). Sploh pa so te pritožbene navedbe povsem nerelevantne. Sodišče prve stopnje je pravilno prepoznalo, da v primeru vložitve tožbe actio pro socio sodišče izda sklep o založitvi predujma po uradni dolžnosti. 1 Poseben zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov pred izdajo sklepa zato ni potreben.

8. Pritožba nadalje očita zmotno uporabo materialnega prava, ker je sodišče prve stopnje pri oceni pravdnih stroškov upoštevalo tako stroške tožeče kot tožene stranke. Ker pa lahko v postopku v celoti uspe le ena stranka je takšno izhodišče napačno, zakon pa ne določa, da bi družba bila dolžna kriti prav vse stroške postopka – tako tožeče kot tožene stranke.

9. Višje sodišče se sicer strinja s pritožbo, da je sodišče prve stopnje pri oceni pravdnih stroškov zmotno upoštevalo pravdne stroške obeh strank. Narava postopka je takšna, da lahko v celoti uspe le ena stranka. Le v takšnem primeru je tudi upravičena do povračila vseh svojih potrebnih pravdnih stroškov. V primeru delnega uspeha je stranka upravičena le do povračila sorazmernega dela stroškov.

10. V predlogu za založitev predujma je tožeča stranka upoštevala le lastne stroške (sodna taksa, nagrada pooblaščenca za vloge in zastopanje na naroku, DDV in strošek izvedenca) v znesku 6.811,40 EUR. Sodišče pri določitvi predujma sicer ni vezano na predlog stranke in odloči na podlagi lastnih izkušenj v podobnih primerih. Predlog in odločitev sodišča se v bistvenem razlikujeta v tem, da je prvi predvidel 5 pripravljalnih vlog in 3 naroke za glavno obravnavo, medtem ko je sodišče predvidelo 3 pripravljalne vloge in 2 naroka za glavno obravnavo. Pri odločitvi o višini predujma gre še vedno le za oceno ki v nobenem primeru ne more biti narejena z gotovostjo in tudi ne povsem točna, saj gre šele za začetek postopka in je njegova dolžina odvisna še od številnih dejavnikov, na katere sodišče tudi nima vpliva.

11. Čeprav je sodišče prve stopnje napačno upoštevalo predvidene stroške obeh pravdnih strank, znesek predujma glede na naravo spora in vrednost spornega predmeta ni pretiran. Zato je višje sodišče pustilo sklep v veljavi. Pri tem je upoštevalo, da gre za predujem, ki bo po koncu postopka družbi vrnjen, v kolikor bo od založenega predujma še kaj ostalo. Prav tako gre pri določitvi predujma v določeni meri za polje proste presoje in stvar ocene, upoštevati pa je treba tudi to, da naj založeni predujem zagotovi, da bo nadaljnji postopek tekel nemoteno s stroškovnega vidika.

12. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče neupravičeno upoštevalo predviden znesek 2.000,00 EUR za postavitev dokaza z izvedencem, ker ta ne bo potreben. Višje sodišča se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je postavitev izvedenca v takšnih postopkih precej verjetna, zato je utemeljeno upoštevalo tudi ta znesek.

13. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbene navedbe so neutemeljene, drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa ni zaznalo (drugi odstavek 350. člena, 366. člen ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP)

14. Pritožnik in tožeča stranka nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožnik je sicer zahteval povračilo pritožbenih stroškov, vendar jih ni specificiral zato njegovi zahtevi ni mogoče ugoditi. Tožeča stranka pa s svojim odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k odločitvi, zato se tudi njena zahteva za povračilo pritožbenih stroškov zavrne (155. člen ZPP).

1 Tako sklep VSL I Cpg 231/2020.