Appeal allowed; foreign judgment recognition not barred by ne bis in idem due to changed circumstances.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

[JEDRO]

Sodišče druge stopnje se strinja, da pravnomočnost (postopka priznanja in izvršitve tuje sodne odločbe) nima takšnega učinka, kot je to v primeru odločanja o krivdi storilca za določeno kaznivo dejanje in ki je pravzaprav rezultirano iz ustavne določbe o prepovedi ponovnega sojenja za isto kaznivo dejanje, ki ga dokončno oblikuje inštitut ne bis in idem.

Čeprav je bilo že pravnomočno zavrnjeno priznanje in izvršitev sodbe države odreditve, lahko obsojenec ponovno predlaga, da se prizna sodba tujega sodišča in da se na tej podlagi zoper njega izvrši kazen zapora v državi izvršitve (R Sloveniji).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo priznanje in izvršitev sodbe sodišča v Vidmu št. 1037/2006 v zvezi s sklepom Prizivnega sodišča v Trstu št. 129/2015 SIGE ter sodbe sodišča v Trstu št. 152/2012 z dne 21. 3. 2012 (točka I. izreka). V II. točki izreka pa je predlog obsojenca za odlog predaje Republiki Italiji zavrglo.

2. Zoper sklep so vložili pritožbo zagovorniki obsojenca zaradi kršitve področne materialno procesne zakonodaje, zaradi česar je v izpodbijanem sklepu ugotovitev dejanskega stanja zmotna. Pritožniki so predlagali, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne odločevalki Okrožnega sodišča v Kranju v novo odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je kot nosilni razlog, ki ga je zapisalo v 7. točki obrazložitve za svojo odločitev (I. točka izreka izpodbijanega sklepa), navedlo, da je obsojeni ponovno predlagal priznanje in izvršitev dveh sodb, ki so jih izrekli italijanski pravosodni organi, in sicer na sodišču v Vidmu in Trstu (podrobneje opredeljeni v citirani točki obrazložitvi izpodbijanega sklepa), sklicujoč se pri tem na ugotovitev, da je sklep II Pom-i 11969/2022 1 z dne 15. 7. 2022 postal pravnomočen 29. 7. 2022. Vendar so zagovorniki obsojenca 6. 9. 2022 vložili predlog za odlog predaje Republiki Italiji do odločitve po obsojenčevi vlogi za prenos izvrševanja kazni zapora. V pritožbi so izpostavili, da je država prosilka, Republika Italija, napravila formalno napako, ki bi jo lahko, vsaj tako je mogoče razumeti sodišče prve stopnje, skratka zaprošeno sodišče, odpravilo z dodatnimi poizvedbami glede vprašanja ali se zahteva priznanje in izvršitve sodbe s sankcijo zapora 1.215 dni ali krajši čas, ki je seštevek obeh pravnomočnih prostostnih kazni po sodbah sodišča v Vidmu in v Trstu.

5. Ne glede na to pa je pravzaprav nosilno vprašanje, ki ga problematizirajo zagovorniki, vprašanje res iudicata oziroma pravnomočnosti postopka priznanja in izvršitve tuje sodne odločbe. Sodišče druge stopnje se strinja, da pravnomočnost nima takšnega učinka, kot je to v primeru odločanja o krivdi storilca za določeno kaznivo dejanje in ki je pravzaprav rezultirano iz ustavne določbe o prepovedi ponovnega sojenja za isto kaznivo dejanje, ki ga dokončno oblikuje inštitut ne bis in idem .

6. V eksternih zadevah, ki jih ureja področna zakonodaja, in sicer Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1), ki je pravzaprav implementacija evropske zakonodaje na podlagi okvirnih sklepov, ki so predstavljeni v 2. členu ZSKZDČEU-1, pa je evidentno, da če se po že sprejeti (pravnomočni) zaključeni odločitvi okoliščine občutno spremenijo, da se lahko ponovno predlaga prenos izvršitve kazni zapora, kot je obravnavani primer. Zlasti zato, ker že sodišče prve stopnje ugotavlja, da je prišlo pravzaprav samo do formalne nedoslednosti italijanskih pravosodnih organov, ki pa jih je mogoče tudi sanirati z nadaljnjimi poizvedbami, sklicujoč se pri tem na Urad za izvrševanje kazenskih sankcij državnega tožilstva pri Rednem sodišču v Trstu (list. št. 183 in naslednje), ki nekako pojasnjuje zakaj je zahteva tožilstva, da se zoper obsojenca izvrši kazen v skupnem trajanju, ki je daljši kot po sodbah sodišč v Vidmu in v Trstu. Drugače povedano, ponovna vloga zagovornikov obsojenca z dne 6. 9. 2022 ne more biti suspenzivna zaradi „pravnomočnosti odločitve“.

7. Ne glede na to pa sodišče druge stopnje pripominja, da je Urad za izvrševanje kazenskih sankcij, ki je formiran pri državnem tožilstvu v obravnavani zadevi pri Rednem sodišču v Trstu odredil policiji, da obsojenca „primejo, ugotovijo njegovo istovetnost in mu izročijo to odredbo ter ga nato odvedejo v Zavod za prestajanje kazni zapora...“ (list. št. 185). Navedeno odredbo državnega tožilstva Republike Italije senat izpostavlja zato, ker je razvidno, da se obsojeni A. A. nahaja v zaporu v kraju ..., Italija, kamor so mu bile nekatere sodne odločbe tudi vročene (list. št. 311 in naslednje). Ker naj bi imel torej obsojeni A. A. najmanj od septembra 2022 status osebe na prestajanju kazni zapora v Republiki Italiji, pa je lahko, kar pa je seveda predmet poizvedbenega postopka, predlog zagovornikov za prenos izvršitve kazni zapora v Republiko Slovenijo novota, vezane pa seveda na odločitev italijanskih pravosodnih organov, kakor tudi na zahtevek (petit) obsojenca katere pravnomočne prostostne kazni naj prestaja v Republiki Sloveniji.

8. Iz navedenih razlogov, zlasti da pravnomočnost ni pokrita z inštitutom ne bis in idem oziroma res iudicata , ki je imela sicer za posledico sprejeto odločitev, je zato sodišče druge stopnje pritožbi zagovornikov, ki nakazujejo izpostavljeno kršitev, ugodilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje predsednici Okrožnega sodišča v Kranju.

1 Zavrnitev priznanja aktualnih sodb sodišč v Vidmu in Trstu.