Court dismisses appeal in tort case, upholding liability split based on property owner's duty and victim's negligence.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi morala biti tožnica pri hoji še toliko bolj skrbna, ker je po sporni poti redko hodila. Ker je šlo za asfaltirano pot namenjeno pešcem, je bilo povsem normalno, da sredi nje ni mogla pričakovati ostankov količkov. Če bi kaj takega lahko pričakovala, potem bi bil mogoč očitek, da bi morala biti pozorna na tla, po katerih je hodila – podoben je namreč lahko očitek pri hoji ob robu cestišča, kjer so manjše udrtine nekaj povsem pričakovanega. Ravno iz tega razloga je sodišče za drugi škodni dogodek tožnici upravičeno pripisalo 20 % soprispevek. Ker je po sporni poti leto pred tem že šla in se takrat spotaknila ob ostanka količkov, bi morala biti na isti poti bolj pozorna, saj bi se lahko zgodilo, da štrclja količkov še ne bi bila odstranjena – kar se je na koncu tudi potrdilo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo (I.) naložilo toženi stranki, da tožnici plača 8.300 EUR odškodnine, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, (II.) višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in (III.) naložilo toženi stranki, da tožnici povrne 1.983,80 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka v pravočasni pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Pritožba nasprotuje le temelju odškodninske odgovornosti, posamezne pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, skupaj z odgovori nanje.

3. Tožnica v odgovoru na pritrjuje izpodbijani sodbi, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer je pravno podlago 1 zelo natančno obrazložilo v 10. do 13. točki obrazložitve, na katere se pritožbeno sodišče v izogib nepotrebnemu ponavljanju v celoti sklicuje. Tudi posamezne elemente civilnega delikta 2 je v nadaljevanju zelo podrobno in prepričljivo obrazložilo. Tako je pravilno ugotovilo, da je krivda zavarovanca tožene stranke za nastanek škodnega dogodka, pri katerem se je tožnica poškodovala, v skrajno malomarni neustrezni odstranitvi količka, ki je za običajnega človeka predstavlja stalno pretečo (nepričakovano) nevarnost. Količka na asfaltirani peš poti sredi stanovanjskega naselja, kjer je velika frekvenca ljudi, sta bila namreč odstranjena tako, da sta njuna ostanka štrlela cca 5 do 7 cm nad površino poti. Dolžnostno ravnanje zavarovanca tožene stranke je pojasnjeno v 21. točki obrazložitve: dolžnost lastnika nepremičnine je, da odvrne vzroke, iz katerih za njene uporabnike izhaja potencialna nevarnost za nastanek škode, in da sprejme ukrepe, ki so potrebni za varno uporabo te nepremičnine. Ker se je tožnica poškodovala ravno zato, ker se je spotaknila v ostanek količkov, je s tem podana tudi vzročna zveza med ravnanjem zavarovanca tožene stranke in škodno posledico.

6. V pritožbi tožena stranka priznava, da sta bila količka neustrezno odstranjena, a meni, da njen soprispevek k nastanku škode ni ustrezno ovrednoten. Meni sicer, da je ustrezen zaključek sodišča prve stopnje, da od pešcev ni mogoče pričakovati, da pazijo na vsak korak in popolno pozornost posvečajo le tlom, vendar izpostavlja, da se je skladno s sodno prakso vsak dolžan vzdržati ravnanja, ki mu škoduje, tako da mora biti pri hoji skrben in previden. Ko človek hodi, mora biti pozoren kam stopi, če je mrak, še toliko bolj. Pri tem se sklicuje na sodno prakso. 3

7. V zadevi VSL II Cp 3559/2009 je bilo zavzeto stališče, da je vdolbina (30 × 40 cm in globine do 5 cm) običajen pojav na robovih cestišč in sodi v predvidljive vsakodnevne rizike uporabnikov. Že sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pojasnilo, da je bistvena razlika med na eni strani aktivno ustvarjeno latentno nevarnostjo količka in na drugi strani neravnino, ki nastane s posedkom npr. kakšne pohodne plošče: medtem, ko je težko zahtevati, da je vsaka plošča na svojem mestu in da mora vzdrževalec za vsako posamezno vsak trenutek ustrezno poskrbeti, pa ni pretirano pričakovanje, da delavec, ki odstrani količke, te odreže brez nevarnega ostanka. In temu je podoben tudi s strani tožene stranke predočen primer. Bistvena je razlika med v tej pravdni zadevi ugotovljeno (zgoraj opisano) situacijo in v citirani sodni odločbi opisanimi vdolbinami ob robovih cestišča. Če gre v tukaj obravnavanem primeru za pešpot v naselju, sredi katere so delavci pri odstranjevanju pustili štrclje količkov, gre v primeru iz zadeve VSL II Cp 3559/2009 za rob cestišča (katero primarno niti ni namenjeno pešcem). Poleg tega je v obravnavanem primeru stanje na pohodni poti posledica malomarnega dela delavca, ki je odstranil količka in je zato upravičeno pričakovanje, da bo svoje delo opravil strokovno ter tako, da ne bo nevarno za pešce. V primeru iz zadeve VSL II Cp 3559/2009 pa je stanje, ki je privedlo do poškodbe odškodovanca posledica normalne obrabe cestišča in delovanja naravnih sil. Res je, da mora biti človek med hojo pozoren, kam stopi, a vendar je bistvena razlika ali gre za hojo po pešpoti sredi naselja v glavnem mestu, kjer povsem sredi poti ni normalno pričakovati kovinskih ovir, ki segajo nekaj cm od tal, ali pa, kot je slikovito pojasnilo sodišče prve stopnje, če gre za hojo po visokogorju, kjer se od povprečnega človeka pričakuje mnogo večja pozornost terenu po katerih hodi.

8. Pritožba nadalje tožnici očita, da se je med hojo po sporni pešpoti, ko je sprehajala psa, pogovarjala s prijateljico in da zato ni ravnala z ustrezno skrbnostjo. Pritožba ob tem še dodaja, da bi tožnica, če bi bila dovolj skrbna, odrezani količek opazila. Po presoji pritožbenega sodišča so takšni očitki neutemeljeni. Kot je bilo pojasnjeno, gre za pešpot v stanovanjskem naselju, kjer sredi asfaltne steze kovinskih ovir nekaj cm nad tlemi izkustveno ni pričakovati. Ob prvem škodnem dogodku zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožnici ni mogoče pripisati nobenega soprispevka. Njeno ravnanje namreč ni odstopalo od tistega, kar se pričakuje od povprečnega človeka na poti, po kakršni je hodila.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi morala biti tožnica pri hoji še toliko bolj skrbna, ker je po sporni poti redko hodila. Ker je šlo za asfaltirano pot namenjeno pešcem, je bilo povsem normalno, da sredi nje ni mogla pričakovati ostankov količkov. Če bi kaj takega lahko pričakovala, potem bi bil mogoč očitek, da bi morala biti pozorna na tla, po katerih je hodila – podoben je namreč lahko očitek pri hoji ob robu cestišča, kjer so manjše udrtine nekaj povsem pričakovanega. Ravno iz tega razloga je sodišče za drugi škodni dogodek tožnici upravičeno pripisalo 20 % soprispevek. Ker je po sporni poti leto pred tem že šla in se takrat spotaknila ob ostanka količkov, bi morala biti na isti poti bolj pozorna, saj bi se lahko zgodilo, da štrclja količkov še ne bi bila odstranjena – kar se je na koncu tudi potrdilo. Vendar pa je sodišče prve stopnje v zvezi s tem pravilno zaključilo, da je bila ob drugem dogodku tožnica sicer res premalo skrbna, da pa po drugi strani dejstvo, da v enem letu zavarovanec tožene stranke ni uspel odstraniti nevarnih štrcljev, pomeni še toliko večjo odgovornost tožene stranke 4 kot v prvem primeru. Zato je za drugi škodni dogodek porazdelitev odgovornosti med pravdni stranki (80 % odgovornost zavarovanca tožene stranke in 20 % odgovornost tožnice) povsem ustrezna.

10. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka ni uspela s pritožbo, zato sama krije svoje pritožbene pritožbe (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP). Prav tako sama krije stroške odgovora na pritožbo tožnica, saj z njim ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča (prim. prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 131., 135., 149., 150., 171. člen Obligacijskega zakonika.

2 Ti so: protipravnost (škoda izvira iz nedopustnega dejanja), nastanek škode, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter obstoj odgovornosti na strani povzročitelja škode.

3 Pri tem navede dve zadevi: VSL II Cp 3597/2020 in VSL II Cp 3559/2009, od katerih pa prve ni mogoče najti, saj je bila v letu 2020 na Višjem sodišču v Ljubljani kot zadnja vpisana civilna zadeva z opravilno številko II Cp 2202/2020.

4 V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da dalj ko traja nedopustno stanje, večja je stopnja opustitve nadzora in ravnanja.