Appeal dismissed; court upheld first instance ruling on inheritance waiver validity and evidence rules.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Dokazovanje obsega samo dejstva, ki so pomembna za odločbo (prvi odstavek 213. člena ZPP). Izjema so dejstva, ki jih je stranka med pravdo priznala; teh ni treba dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP). Izpodbijana sodba po navedenem ni obremenjena z očitano absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti z zatrjevano relativno bistveno kršitvijo iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče zagrešilo pri dokazovanju. Čeprav sodišče prve stopnje vseh ponujenih dokazov ni izvedlo, tožnika ni prikrajšalo za njegova ustavna procesna jamstva in tudi dejansko stanje je bilo pravilno in celovito ugotovljeno.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnik je s tožbo zahteval razveljavitev svoje izjave o odpovedi dedovanju zaščitene kmetije, ki jo je podal 8. 1. 2019 v zapuščinskem postopku po pokojnem A. A. Sodišče prve stopnje je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo, tožniku pa je naložilo, da mora prvemu tožencu povrniti 1.670,79 EUR pravdnih stroškov, z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Tožnik se v pritožbi sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik je v dokaznem postopku predlagal zaslišanje B. B. o tem, kdaj je tožnik od njega izvedel za čas trajanja najema zaščitene kmetije. Sodišče prve stopnje je ta dokaz zavrnilo z nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno, češ da je nepotreben. Tožniku je s tem odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem ter kršilo načelo kontradiktornosti postopka, razpravno načelo in tožnikovo ustavno pravico do enakega varstva pravic. Tožnikov dokazni predlog je bil zadostno substanciran, zato bi sodišče dokaz moralo izvesti. Ker ni tako ravnalo, je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik ponavlja, da je sporno izjavo podal misleč, da je zaščitena kmetija obremenjena s civilnopravnimi pravicami tretje osebe, zaradi katerih bi bila kmetija za tožnika manj zanimiva. Te možnosti pa sodišče sploh ni predvidelo.

3. Toženci na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnikova pravica do obravnavanja v postopku zaradi zavrnitve predlaganega dokaza z zaslišanjem priče B. B. ni bila bistveno okrnjena. Zmotno je namreč pritožbeno stališče, da je sodišče v pravdi dolžno ugoditi vsem (dovolj substanciranim) dokaznim predlogom. Strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza nikakor ni absolutna. Tako sodišče lahko zavrne dokazni predlog, če med drugim oceni, da izvedba predlaganega dokaza ne bi mogla vplivati na odločitev; mora pa zavrnitev dokaznega predloga vselej ustrezno obrazložiti. Sodišče prve stopnje je to tudi storilo, zato je brez podlage pritožbeni očitek o nezakonitem postopanju in nedopustni vnaprejšnji dokazni oceni. Ker je že sam tožnik v svoji izpovedi priznal odločilna dejstva, od katerih je odvisna njegova pravica do izpodbijanja dedne izjave, nadaljnje dokazovanje s pričami tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bilo potrebno. Končno ni relevantno, kdaj je tožnik od B. B. izvedel za čas trajanja najema zaščitene kmetije. Bistveno za presojo tožnikove skrbnosti je namreč, kdaj bi tožnik za to dejstvo lahko izvedel, kot mu je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

6. Dokazovanje obsega samo dejstva, ki so pomembna za odločbo (prvi odstavek 213. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP). Izjema so dejstva, ki jih je stranka med pravdo priznala; teh ni treba dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP). Izpodbijana sodba po navedenem ni obremenjena z očitano absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti z zatrjevano relativno bistveno kršitvijo iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče zagrešilo pri dokazovanju. Čeprav sodišče prve stopnje vseh ponujenih dokazov ni izvedlo, tožnika ni prikrajšalo za njegova ustavna procesna jamstva in tudi dejansko stanje je bilo pravilno in celovito ugotovljeno.

7. Iz pritožbe ni razvidno, katero odločilno dejstvo naj bi pri obravnavanju njegovega izpodbojnega zahtevka ostalo prezrto. Sodišče prve stopnje je v sodbi obširno in pravilno pojasnilo, da bi morala biti zatrjevana tožnikova zmota, upoštevaje prvi odstavek 46. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), bistvena. Tožnik niti svojega trditvenega bremena glede tega zakonskega pogoja ni zmogel. Njegovo pojasnilo, da naj bi bila zaščitena kmetija zaradi morebitnega dolgoročnega najema zemljišč zanj manj zanimiva, ne zadošča. Predvsem pa tožnikova zmota tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bila opravičljiva, kar je po drugem odstavku 46. člena OZ nadaljnji pogoj za uspešno izpodbijanje dedne izjave. Tožnik ni dokazal, da je ravnal dovolj skrbno, ko je podal sporno izjavo o odpovedi dedovanju. Tako je, po neizpodbijani ugotovitvi prve sodbe, celo sam priznal, da si ni natančno ogledal vloge za prenos plačilnih pravic, ki jo je prvi toženec na skupnem sestanku pred prvo zapuščinsko obravnavo ponudil v pregled vsem navzočim, pri čemer bi tožnik iz te vloge lahko razbral, da ne gre za dolgoročni zakup, saj ta preneha že konec leta 2022. Tožnik tudi ne oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je vedel za osebo najemnika in obseg zaščitene kmetije ter da je v zapuščinskem postopku dobil ustrezna pojasnila o možnosti dedovanja zaščitene kmetije in o morebitni odpovedi dedovanju. Potemtakem se tožnik ne more uspešno sklicevati na zatrjevano napako pri oblikovanju in izjavi svoje volje, zato je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka tudi materialnopravno pravilna.

8. Ker pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljal tožnik, niso utemeljeni, uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP pa v postopku na prvi stopnji ni bilo, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

9. Tožnik je s pritožbo propadel, zato mora svoje pritožbene stroške kriti sam. Odločitev o tem je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe.