Court allows appeal against dismissal of charge for withholding social security contributions from employees.

Pritožbi državne tožilke se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

[JEDRO]

Iz opisa očitanega dejanja je jasno razvidno, katerim delavcem in v katerem časovnem obdobju prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje niso bili plačani. Na ta način sta subjekt in vsebina prikrajšanja v zadostni meri specificirana ter obdolžencu omogočata tudi ustrezno obrambo. Višina neplačanih prispevkov oziroma osnove za njihov obračun pa za ugotovitev obstoja prikrajšanja pravic delavcev ni odločilna in ni zakonski znak, zato izostanek te navedbe v opisu kaznivega dejanja ne pomeni nezadostne in neustrezne konkretizacije očitanega kaznivega dejanja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom ob reševanju ugovora obdolženca odločilo, da se obtožnica državnega tožilstva, s katero se obdolžencu očita storitev kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1, iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrže. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca proračun.

2. Zoper sklep se je pritožila državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona in s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in sklep razveljavi ter odloči, da se obravnavana obtožba zoper obdolženega A. A. dopusti.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je obtožnico zavrglo ob presoji, da iz opisa obdolžencu očitanega dejanja ne izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja. Po stališču prvostopenjskega sodišča je popolnoma izostal konkretni del opisa, s čim naj obdolženec ne bi ravnal po predpisih o plači in plačilu predpisanih prispevkov, saj je poleg členov zakonodaje v opisu navedeno zgolj, da obdolženec ni poskrbel za plačilo prispevkov, pri tem pa je za vsakega od delavcev navedeno zgolj obdobje neplačila, brez kakršnekoli navedbe zneska, od katerega naj bi se prispevki plačevali ali zneska prispevkov, ki je ostal neplačan.

5. Pritožbeno sodišče se z navedenim ne strinja in pritrjuje oceni državne tožilke, da opisano dejanje v obtožnici izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. Bistvo kazenskopravnega očitka v konkretni zadevi je, da obdolženec ni ravnal po predpisih o plači in prispevkih iz delovnega razmerja, ki so v opisu dejanja izrecno navedeni ter nadalje konkretizirani z navedbami, da obdolženec ni poskrbel za plačilo zakonsko predpisanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od bruto plač, s čimer je poimensko navedenim delavcem in v konkretno navedenih obdobjih omejil pravico do plače po 44. členu ZDR-1, z neplačilom obračunanih prispevkov pa jih tudi prikrajšal, da se jim plača v navedenih obdobjih upošteva v izračun pokojninske osnove. Iz tako podanega opisa jasno izhaja, katero obdolženčevo ravnanje je bilo v nasprotju z zakonskimi predpisi, pri čemer znesek neplačanih prispevkov ni nujna sestavina opisa kaznivega dejanja.

6. Državna tožilka utemeljeno izpostavlja, da primaren objekt varstva inkriminacije iz 196. člena KZ-1 ni delavčevo premoženje, temveč njegova socialna varnost. V skladu z ustaljeno sodno prakso 1 kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev varuje temeljne pravice delavcev, pravica delavca pa je pravica do bruto plače in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja. Za nastanek prepovedane posledice zadošča že neplačilo predpisanih prispevkov. Če delodajalec za delavca ne plača predpisanih prispevkov za socialno varnost, mu s tem omeji pravico do bruto plače, socialna varnost delavca pa je že ogrožena ter je vanjo tako poseženo. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že zavzelo stališče, da se z izrekom sodbe, ki ne vsebuje zneskov neplačanih prispevkov, ne krši določb materialnega prava, ter da zadošča, da dejanski opis vsebuje navedbo o tem, katerim delavcem in v katerem obdobju te obveznosti niso bile plačane. 2 V skladu z izpostavljeno prakso in z navedenim izhodiščem je v konkretnem primeru treba ugotoviti, da je iz opisa obdolžencu očitanega dejanja jasno razvidno, katerim delavcem in v katerem časovnem obdobju prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje niso bili plačani. Na ta način sta subjekt in vsebina prikrajšanja v zadostni meri specificirana ter obdolžencu omogočata tudi ustrezno obrambo. Višina neplačanih prispevkov oziroma osnove za njihov obračun pa za ugotovitev obstoja prikrajšanja pravic delavcev ni odločilna in ni zakonski znak, zato izostanek te navedbe v opisu kaznivega dejanja ne pomeni nezadostne in neustrezne konkretizacije očitanega kaznivega dejanja.

7. Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče zaključuje, da ima očitano dejanje, kot je opisano v obtožnici, vse zakonske znake kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. Ker so razlogi, ki jih v pritožbi podaja državna tožilka, utemeljeni, je pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, v katerem se bo senat prvostopenjskega sodišča moral opredeliti še do preostalih ugovornih razlogov, ki jih je zatrjeval obdolženec.

1 Sodba Vrhovnega sodišča I Kp 30816/2021 z dne 14. 3. 2014, I Ips 4647/2015 z dne 6. 10. 2017, I Ips 13547-2015 z dne 9. 3. 2017 in druge.

2 Glej npr. sodbi VSRS I Ips 3691/2013 z dne 12. 11. 2019 in I Kp 30816/2021 z dne 14. 3. 2014.