Appeal dismissed; plaintiff failed to prove defendant enriched by hiding money during his prison sentence.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Tožnik ni izkazal trditev o toženkini obogatitvi zaradi prilastitve skritega denarja v času njegove odsotnosti zaradi prestajanja zaporne kazni.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je od toženke zahteval plačilo zneska 50.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje, ter mu naložilo, da ji povrne pravdne stroške v višini 2.070,08 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), s predlogom, da jo višje sodišče spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Odločitev sodišča tožniku dokončno jemlje pravico do vrnitve odtujenega denarja, ki ga je zaupal toženki. Dokazno breme je postavljeno previsoko, kar tožniku onemogoča dostop do sodnega varstva. S pretirano rigoroznim pristopom in zahtevo po konkretizaciji trditev je sodišče napačno uporabilo procesna pravila iz 7. in 212. člena ZPP. Po ustavnopravnem izhodišču bi moralo upoštevati pravna in življenjska položaja obeh strank. Iz odločbe VS RS II Ips 128/2016 izhaja, da je zahteva, naj stranka določena dejstva navede z ustrezno mero stvarne konkretnosti, življenjska takrat, ko gre za samostojno in enkratno ravnanje ali akt. Popolnoma drugače je, ko gre za več let življenja, kot so v obravnavani zadevi trditve tožnika o življenjskih prihrankih. Tožnik je pojasnil, da je v osmih letih prihranil 78.000 EUR, od tega jih je 50.000 namenil za nakup hiše. Dovolj je opisal, na kakšen način je služil denar in koliko ga je imel prihranjenega. Neživljenjsko je pričakovanje sodišča, da bi si tožnik moral sproti beležiti, koliko je s priložnostnimi deli zaslužil. Obstoj denarja je pojasnil s svojo izpovedjo, prav tako razlog, zakaj ga je zaupal toženki. V znesku kupnine 130.000 EUR je zato tudi njegovih 50.000 EUR. A. A. je vedel, zakaj kupiti nepremičnino na svoje ime. Če bi bila kupljena na ime toženke, bi predstavljala skupno premoženje pravdnih strank. Denar, za katerega je toženka izvedela, je zatajila. Tožnik ji je tudi med postopkom ponujal, da se spor reši tako, da se hiša prepiše na njunega sina. S tem je pokazal, da mu gre za otrokovo dobrobit. Ker do takšne rešitve ni prišlo, vztraja pri vračilu odvzetega denarja.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je po vseh izvedenih dokazih zaključilo, da ni izkazal trditev o toženkini obogatitvi zaradi prilastitve skritega denarja v času njegove odsotnosti zaradi prestajanja zaporne kazni. Svojo odločitev je obširno obrazložilo in se opredelilo do vsakega dokaza posamično in v povezavi z drugimi dokazi, tudi z njegovo izpovedjo. Dokazna ocena je logična, prepričljiva in življenjska ter je pritožbene navedbe, v katerih tožnik pojasnjuje hipotetično možnost obstoja življenjskih prihrankov v zatrjevani vrednosti ter vztraja, da jih je odtujila toženka, ne omajejo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče s pretirano rigoroznim in zahtevnim ovsebinjenjem trditvenega bremena napačno uporabilo procesna pravila iz 7. in 212. člena ZPP ter tožniku onemogočilo dostop do sodnega varstva. Omenjena zadeva ni primerljiva z zadevo VS RS II Ips 128/2016 1 , na katero se sklicuje pritožnik, saj sodišče tožbenega zahtevka ni zavrnilo zaradi nesklepčnosti, temveč nedokazanosti zatrjevanih dejstev. Zaslišane priče obstoja denarja niso potrdile, financiranje nakupa nepremičnine pa je bilo izkazano z drugimi viri s strani toženkinega očeta. Ne gre torej za problem pomanjkljivosti bistvenih trditev, temveč za njihovo neizkazanost. Ob tem pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodbe, da je bila verodostojnost tožnika manjša tudi zato, ker so bile njegove trditve glede obstoja življenjskih prihrankov povsem pavšalne in kot takšne nepreverljive. Trditveno breme, ki ga dokazi ne morejo nadomestiti, pa nosi vsaka stranka sama (212. člen ZPP), pri čemer od tistega, ki zatrjuje imetništvo večjega denarnega zneska, ni nerazumno pričakovati, da bo navedel vsaj nekaj konkretnih podatkov, kako ga je pridobil. Ker je sodišče vsebinsko presojalo vse trditve tožnika in se do njih opredelilo, mu tudi ni kršilo ustavne pravice do sodnega varstva.

7. Ker pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, to pa tudi ni zagrešilo očitanih procesnih kršitev, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica tožnikovega neuspeha s pritožbo (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 V zadevi II Ips 128/2016 je Vrhovno sodišče presojalo pravilnost stališča o nesklepčnosti tožbe, ker tožnik ni podal konkretnih navedb o vrsti in obsegu vlaganj, ki so povečala vrednost toženkinega posebnega premoženja.