Appeal dismissed; court upheld first instance ruling on legal costs based on 10% success rate.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Zavzemanje tožnika, da bi se ločeno upošteval uspeh po temelju in po višini, ni utemeljeno. Takšno ugotavljanje uspeha je v sodni praksi izjema.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da so toženci dolžni v korist proračuna Okrožnega sodišča v Krškem povrniti stroške pravdnega postopka in izvedenine v znesku 834,57 EUR, v roku 15 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). V točki II izreka pa je odločilo, da je tožnik dolžan tožencem povrniti stroške postopka v višini 7.660,67 EUR, v roku 15 dni, po tem roku pa za primer zamude še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od šestnajstega dne dalje, šteto od vročitve sklepa do plačila.

2. Zoper ta sklep se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep o stroških v celoti razveljavi in odloči, da mora nasprotna stranka njemu plačati stroške. Navaja, da je sodišče napačno priznalo vse stroške nasprotni stranki, čeprav niso bili potrebni. Sodišče je napačno upoštevalo njegov uspeh. Tožba ni bila vložena samo zaradi deleža, ampak tudi zaradi predmetov, kar pa se pri odločanju o stroških sploh ni upoštevalo. Ni res, da je uspel v postopku z 10%, ker mu nasprotna stranka ni priznavala nič in je zaradi tega bilo nujno tožiti. Njegov uspeh je po temelju, ker so trdili, da mu nič ne pripada, 100%, in ko k temu prištejemo še dosojeni znesek in stvari, ki so bile zahtevane, je njegov uspeh več kot 50% in je nasprotna stranka tista, ki mu mora plačati stroške. Postopek se ni vodil samo o višini zahtevka, ampak so se priče zasliševale o tem, če je sploh kaj prispeval in če mu sploh kaj pripada, ker je nasprotna stranka trdila, da mu nič ne pripada. Če oni tega ne bi trdili, bi bil postopek bolj enostaven, ker bi se govorilo samo o višini, kar pa se ni in so vsi stroški nastali zaradi nasprotovanja tožene stranke in morajo oni zato povrniti stroške njemu, ki je bil prisiljen tožiti.

3. Toženci na vročeno pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v pritožbi ne pojasni, kateri stroški tožene stranke so bili nepotrebni, zato pritožbeno sodišče na takšno presplošno pritožbeno navedbo ne more odgovoriti.

6. Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1 ) pravilno ocenilo uspeh tožnika v pravdi na 10%. Zavzemanje tožnika v pritožbi, da bi se ločeno upošteval uspeh po temelju in po višini, ni utemeljeno. Takšno ugotavljanje uspeha ločeno po temelju in po višini je v sodni praksi izjema. V obravnavani zadevi po oceni pritožbenega sodišča takšno ločeno ugotavljanje uspeha ni primerno. V predmetnem postopku se je ugotavljal obseg skupnega premoženja in določitev deležev na skupnem premoženju, tožnik pa je zahteval tudi plačilo vlaganj. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi uspeh tožnika v pravdi v zvezi s premičninami, kar je razvidno iz obrazložitve sklepa, zato nasprotna pritožbena navedba ni utemeljena. Tudi če mu tožena stranka pred pravdo ni priznavala ničesar, to še ne pomeni, da je zgolj zato potrebno upoštevati ločeno uspeh po temelju, saj sta v konkretni zadevi temelj in višina tako povezani, da ni mogoče njuno ločeno obravnavanje. Vlaganja tožnika so bila namreč lahko podlaga za izplačilo le v toliko, kolikor so povečala vrednost nepremičnine.

7. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami.