Appeal dismissed; temporary order in co-ownership partition suit upheld as proper security measure.

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

Začasna odredba je bila izdana po ZIZ, kar je pravilno, ker gre za zavarovanje. ZNP-1 v 151. členu, na katerega se sklicuje pritožnik, ne določa drugačnih pogojev od zgoraj navedenih iz ZIZ. To določilo ureja začasne odredbe v postopku za ureditev razmerij med solastniki, za kar v predmetnem primeru niti ne gre, saj gre za postopek za razdružitev solastne nepremičnine. Vendar pa je dodatno sklicevanje na to določilo smiselno in razumno; v prvem odstavku 151. člena ZNP-1 določa, da lahko do izdaje odločbe sodišče na predlog udeleženca izda začasno odredbo o ureditvi razmerij, če to zahtevajo okoliščine primera, zlasti zato, da bi se preprečila znatna premoženjska škoda, samovolja ali očitna krivica za posamezne solastnike oziroma uporabnike. Izdana začasna odredba v celoti ustreza tudi tu navedenim kriterijem. Okoliščine primera, da sta (sprta) udeleženca solastnika vsak do polovice nepremičnine, ki je predmet delitve, narekujejo začasno uporabo vsaj približno ustreznega dela te nepremičnine za vsakega solastnika, dokler se dokončno ne odloči o delitvi, pri čemer pa konkretni deli nepremičnine, zaupani v začasno uporabo enemu in drugemu, v pritožbi niti niso sporni.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca zoper začasno odredbo, ki jo je izdalo 21. 1. 2022, s katero je začasno uredilo razmerje med udeležencema, ki sta solastnika nepremičnin, katerih delitev je predmet tega postopka, in sicer tako, da se vsakemu daje v (začasno) izključno uporabo in upravljanje del nepremičnin, predlagatelju na naslovu A. 1, nasprotnemu udeležencu pa A. 2, vsakemu s 4 opredeljenimi parkirnimi mesti, skupni vhod pa v skupno uporabo obema. Za primer kršitve te odredbe je izreklo denarno kazen.

2. Zoper sklep se pritožuje nasprotni udeleženec in predlaga njegovo spremembo oz. razveljavitev ter opredeljuje svoje pritožbene stroške. Trdi, da je sodišče napačno uporabilo določbo 151. čl. Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1), saj meni, da zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe niso izkazani. Sodišču očita, da je z začasno odredbo prejudiciralo svojo odločitev. Navaja, da se po izdaji začasne odredbe na nepremičnini lahko nahaja B. B., ki se na vse načine trudi pregnati iz nje najemnike in njemu nagajati. Prilaga 6 fotografij, iz katerih naj bi to izhajalo (razmetavanje smeti, neločevanje odpadkov). Pojasnjuje, da je varnostna služba na nepremičnini zato, da ga varuje pred B. B., varuje pa le nepremičnino na naslovu A. 1, ne pa tudi A. 2. Sklicuje se na sodno prakso, iz katere izhaja, da samo hipotetična možnost nastanka škode regulacijske začasne odredbe še ne utemeljuje.

3. Predlagatelj je na pritožbo odgovoril, predlagal njeno zavrnitev in opredelil svoje stroške v zvezi s podanim odgovorom.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je dovolj zanesljivo (verjetno) ugotovilo relevantna dejstva in pravilno uporabilo določbo 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), tako glede verjetnosti predlagateljeve terjatve za razdružitev oz. delitev nepremičnine, kot tudi glede težko nadomestljive škode, ki bi mu nastala brez izdaje predlagane (in izdane) začasne odredbe. Poleg tega je pravilno ocenilo, da nasprotni udeleženec z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

6. V nepravdnem postopku se smiselno uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku, če zakon ne določa drugače (42. čl. Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1), začasna odredba pa je bila izdana po ZIZ, kar je pravilno, ker gre za zavarovanje. ZNP-1 v 151. čl., na katerega se sklicuje pritožnik, ne določa bistveno strožjih ali drugačnih pogojev od zgoraj navedenih iz ZIZ. To določilo ureja sicer začasne odredbe v postopku za ureditev razmerij med solastniki, za kar v predmetnem primeru niti ne gre, saj gre za postopek za razdružitev solastne nepremičnine. Vendar je dodatno sklicevanje na to določilo mutatis mutandis smiselno in razumno. V 1. odst. 151. čl. ZNP-1 določa, da lahko do izdaje odločbe sodišče na predlog udeleženca izda začasno odredbo o ureditvi razmerij, če to zahtevajo okoliščine primera, zlasti zato, da bi se preprečila znatna premoženjska škoda, samovolja ali očitna krivica za posamezne solastnike oziroma uporabnike. Izdana začasna odredba v celoti ustreza tudi tem navedenim kriterijem. Okoliščine primera, da sta (sprta) udeleženca solastnika vsak do polovice nepremičnine, ki je predmet delitve, narekujejo začasno uporabo vsaj približno ustreznega dela te nepremičnine za vsakega solastnika, dokler se dokončno ne odloči o delitvi, pri čemer pa konkretni deli nepremičnine, zaupani v začasno uporabo enemu in drugemu, v pritožbi niti niso sporni.

7. Sodišče mora res zelo omejevalno in ob hkratnem tehtanju interesov nasprotne stranke razlagati pojem težko nadomestljiva škoda . Vendar je prvostopenjsko sodišče to tudi storilo (glej pravilne razloge v tč. 11 na str. 6 in 7). Pritožbeni očitek, da je varnostna služba na nepremičnini zato, da pritožnika varuje pred B. B., varuje pa le nepremičnino na naslovu A. 1, ne pa tudi A. 2, ni sklepčen, saj ne učinkuje kot argument zoper začasno uporabo enega solastnika enega dela, drugega solastnika pa drugega dela nepremičnine, prav nasprotno. Konkretno je začasna uporaba določena ravno tako, da se daje v (začasno) izključno uporabo in upravljanje predlagatelju nepremičnina na naslovu A. 1, nasprotnemu udeležencu pa A. 2. Oviran oz. onemogočen dostop katerega koli dela solastne nepremičnine za zakonit namen sodna praksa praviloma šteje za težko nadomestljivo škodo. 1 Končna odločitev (način delitve) s tem ni v ničemer prejudicirana. Ta očitek je tudi povsem pavšalen in nanj ni mogoče bolj konkretno odgovoriti. Tudi navedba o prisotnosti B. B., ki naj bi nagajal in vznemirjal, ne govori zoper izdano odredbo o začasnem upravljanju, saj ne gre za udeleženca tega postopka in se na njegova ravnanja ne nanaša oz. jih ne regulira.

8. Pritožbeni očitki so torej neutemeljeni. Na podlagi navedenega je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 42. čl. ZNP-1).

9. Odločitev o stroških temelji na določbi 1. odst. 151. čl. ZPP.

1 Prim. VSL sklep I Cp 997/2010, VSL sklep I Cp 2451/2013, VSL sklep I Cp 2168/2015 in druge.