Appeal dismissed: interim order for alimony in non-litigation proceedings protects financial status, not child's welfare.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Začasna odredba, kot jo predlaga upnik, ni namenjena varovanju koristi otroka, temveč varovanju njegovega gmotnega položaja. Gre za regulacijsko začasno odredbo, ki je v nepravdnem postopku izjemoma dopustna, kadar bi zaradi ravnanja strank sodno varstvo lahko ostalo brez pomena.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere bi upnik za začasno preživljanje hčerke A. A. od vložitve predloga do pravnomočne odločitve v sporu plačeval preživnino v mesečnem znesku 150 EUR.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo upnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), s predlogom, da ji višje sodišče ugodi in izda predlagano začasno odredbo. Poudarja, da je ogroženost osnovne eksistence mogoče subsumirati zgolj pod pojem nenadomestljive škode. Sodišče osnovnih stroškov upnika ni upoštevalo zgolj zato, ker ima plačevanje preživnine prednost pred stroški, ki niso namenjeni zadovoljitvi osnovnih življenjskih potreb. Upoštevanje omejitev po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) pri izdaji začasne odredbe vodi do sklepa, da začasna odredba za znižanje preživnine v nepravdnem postopku ni mogoča, kar nedvomno ni dopustno in je v nasprotju z 272. členom ZIZ. Uporaba pravnega standarda nenadomestljive škode pomeni prestrogo presojo pogoja za izdajo začasne odredbe. Nekorektno je tudi stališče, da je ogroženost upnika posledica neplačevanja preživnine in ne njene višine. Sodišče se ni opredelilo do izpolnjenosti pogoja iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in ni opravilo tehtanja interesov obeh strank postopka, zato je poleg kršitve 272. člena ZIZ kršilo tudi 8. in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP ter ustavni pravici do izjave in sodnega varstva.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Med udeležencema pred Okrožnim sodiščem v Kranju teče nepravdni postopek, v katerem predlagateljica (v tem postopku dolžnica) predlaga spremembo s sodno poravnavo dogovorjenih stikov med nasprotnim udeležencem (v tem postopku upnikom) in mladoletno hčerko A. A., nasprotni udeleženec pa z nasprotnim predlogom predlaga, da se mu deklica zaupa v vzgojo in varstvo ter z začasno odredbo določi, da je za njeno preživljanje do pravnomočnosti sklepa namesto v sodni poravnavi dogovorjene preživnine dolžan plačevati nižjo mesečno preživnino v višini 150 EUR. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe vpisalo v nov spis, nato pa ga z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

5. Začasna odredba, kot jo predlaga upnik, ni namenjena varovanju koristi otroka, temveč varovanju njegovega gmotnega položaja. Gre za regulacijsko začasno odredbo, ki je izjemoma dopustna tudi v nepravdnem postopku, kadar bi zaradi ravnanja strank sicer sodno varstvo lahko ostalo brez pomena. Le v tem primeru je namreč pravico do izdaje začasne odredbe mogoče povezati z ustavno pravico do sodnega varstva 1 . Pritožnik sam priznava, da njegova začasna odredba ni povezana s ciljem, ki ga zasleduje v nepravdnem postopku, prav tako še ni vložil predloga na znižanje preživnine, na katerega se zavarovanje nanaša in v katerem bi bil ob izkazanih pogojih iz 272. člena ZIZ njegov predlog smiseln. Ker pa je izdaja regulacijske začasne odredbe mogoča tudi v primeru, če upnik izkaže za verjetno, da mu bo terjatev šele nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ), je pritožbeno sodišče preverilo pravilnost odločitve sodišča prve stopnje glede izpolnjenosti predpostavk iz drugega odstavka citiranega člena.

6. Sodišče je ob ugotovljenih skupnih prihodkih v višini 1.846,94 EUR, ki pritožbeno niso sporni, po upoštevanju vseh zatrjevanih stroškov ugotovilo, da upniku tudi po plačilu s poravnavo določene preživnine ostane dovolj sredstev za pokritje njegovih osnovnih potreb (9. točka obrazložitve sklepa). Pri tem osrednji razlog za zaključek, da upniku brez izdaje začasne odredbe ne bo nastala nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda, ni v zakonsko predvidenih omejitvah izvršbe, temveč v zadostnem obsegu preostalih sredstev, zato je nasprotno pritožbeno sklicevanje neutemeljeno. Sodišče je tudi pravilno presodilo, da pri ugotavljanju ogroženosti upnika zaradi plačevanja preživnine ni mogoče upoštevati vseh nenujnih stroškov, kot so plačilo življenjskega zavarovanja ali interneta, brez upoštevanja slednjih pa upniku nedvomno ostane dovolj sredstev, da o njegovi eksistenčni ogroženosti brez izdaje začasne odredbe ni mogoče govoriti. Pritožbeni očitek o prestrogi presoji pogoja iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ zato ni utemeljen.

7. Upnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe le pavšalno navedel, da dolžnica brez njene izdaje, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez njene izdaje nastale upniku. Pri tem ni navedel okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče ovrednotiti materialna položaja obeh udeležencev in sposobnost dolžnice za zagotovitev zadostnih sredstev za preživljanje mladoletne hčerke v primeru, da bi se preživnina zaradi izdane začasne odredbe med postopkom bistveno znižala. Sodišče tehtanja položajev brez ustreznih trditev tako niti ni moglo opraviti, zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na neupoštevanje določila iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, pa tudi kršitve pravice do izjave in sodnega varstva.

8. Ker upnik ni izkazal, da bi bila izdaja začasne odredbe potrebna zaradi nujne odvrnitve negativnih posledic, ki bi nastale zaradi zakasnelega učinka sodbe, zaradi česar bi sodno varstvo ostalo brez pomena, prav tako tudi ne posamičnih predpostavk iz 272. člena ZIZ, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

1 Primerjaj odločitev Ustavnega sodišča Up 364/04.