Appeal dismissed; temporary injunction denied due to lack of proof for irreparable harm in property access dispute.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju prvega sodišča, da tožnici v predlogu za izdajo začasne odredbe nista navedli dejstev, s katerimi bi izkazali verjetnost nastanka težko nadomestljive škode. Toženec za dostop do svojih nepremičnin sporno pot uporablja že najmanj 10 let in (še) nima urejene druge poti. Posplošene navedbe tožnic, da se zaradi voženj z gradbeno mehanizacijo teren poseda, določeni tlakovci so že poškodovani in neenakomerno vdrti, vse bolj pa je poškodovana tudi mreža ob poti, nikakor ne izkazujejo nastanka težko nadomestljive škode. Sodišče prve stopnje pravilno zaključi, da jima v tem primeru lahko nastaja le premoženjska škoda, ki jo je moč odpraviti oziroma oceniti in nadomestiti, medtem ko okoliščin v zvezi z nastankom težko nadomestljive škode tožnici sploh nista zatrjevali.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se tožencu prepovedalo vsakršno hojo in vožnjo z vsemi vozili po nepremičnini parc. št. 942/13, k. o. ... (ID ...), ki je v solasti tožnic.

2. Tožnici zoper odločitev sodišča prve stopnje vlagata pravočasno pritožbo, v kateri uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagata, da pritožbeno sodišče njunemu predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi; podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

V pritožbi opozarjata, da je sodišče napačno presodilo predložene listine. Pred vložitvijo tožbe so potekala intenzivna pogajanja, v katerih je toženec predlagal rešitev dostopa do svoje nepremičnine. Pripravil je skico, vendar pa trase dovoza ni spremenil. Na svoji nepremičnini opravlja obširna gradbena dela s pomočjo težkih strojev in drugih gospodarskih vozil. Lažje in enostavneje bi bilo, da toženec vzpostavi prvotno stanje, kot pa da jima še nadalje povzroča škodo. Tožencu sta v preteklosti na različne načine branili dostop. Urediti bi ga moral po svoji nepremičnini. Toženec se zaveda, da njegovih voženj ne odobravata. Ker je izgubil tožbo glede služnosti, ve, da nima nikakršne pravice voziti po sporni nepremičnini. Njegovo ravnanje je moč opredeliti kot načrtno nagajanje. Sodišče bi lahko predlagani začasni odredbi le delno ugodilo.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožencu. Ta predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnici s tožbenim zahtevkom zasledujeta varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo verjetnost obstoja terjatve. Nista pa izkazali verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode, zato je bil njun predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen.

6. Začasna odredba, ki sta jo podali tožnici, ima značaj ureditvene (regulacijske) začasne odredbe. Ta služi začasni ureditvi spornega razmerja in ne zagotovitvi možnosti kasnejše izvršbe. Utrjena sodna praksa omejuje izdajo regulacijske začasne odredbe le na izjemne in nujne primere, ki terjajo restriktiven pristop. Podlago za razvoj takšne sodne prakse predstavlja odločba Ustavnega sodišča RS 1 , v skladu s katero se sme tovrstno začasno odredbo izdati samo izjemoma, saj začasna odredba ne sme povzročiti, da bi sodišče brez izvedenega kontradiktornega postopka in brez zagotovitve pravice do obrambe dejansko ugodilo tožbenemu zahtevku in tako prejudiciralo odločitev. Izdaja regulacijske začasne odredbe je mogoča le v primeru verjetno izkazane in še posebej utemeljene težko nadomestljive škode ter zaradi preprečitve nasilja.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju prvega sodišča, da tožnici v predlogu za izdajo začasne odredbe nista navedli dejstev, s katerimi bi izkazali verjetnost nastanka težko nadomestljive škode. Toženec za dostop do svojih nepremičnin sporno pot uporablja že najmanj 10 let in (še) nima urejene druge poti. Posplošene navedbe tožnic, da se zaradi voženj z gradbeno mehanizacijo teren poseda, določeni tlakovci so že poškodovani in neenakomerno vdrti, vse bolj pa je poškodovana tudi mreža ob poti, nikakor ne izkazujejo nastanka težko nadomestljive škode. Sodišče prve stopnje pravilno zaključi, da jima v tem primeru lahko nastaja le premoženjska škoda, ki jo je moč odpraviti oziroma oceniti in nadomestiti, medtem ko okoliščin v zvezi z nastankom težko nadomestljive škode tožnici sploh nista zatrjevali.

8. Tudi pritožba ne vzbudi dvoma v pravilnost odločitve prvega sodišča. Predpravdna dogovarjanja pravdnih strank glede rešitve problema ter toženčevo zavedanje, da nima pravice voziti preko nepremičnin tožnic njunega zahtevka ne utemeljuje in ne izkazuje verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode. Zapolnitev pravnega standarda težko nadomestljive škode je vselej odvisna od okoliščin konkretnega primera. Navedbe tožnic v obravnavani zadevi so premalo konkretizirane, da bi bilo moč govoriti o težko nadomestljivi škodi.

9. Ker pritožbeni razlogi niso podani in prvo sodišče tudi ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena in 366. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. O pritožbenih stroških bo sodišče prve stopnje odločilo s končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).

1 Up 275/97 z dne 16. 7. 1998.