Appeal dismissed; court upheld first instance finding based on electronic correspondence regarding construction work payment.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Toženka mora v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožnici njene stroške pritožbenega postopka v znesku 186,66 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je odločilno pravno dejstvo, da je bil med pravdnima strankama najprej sklenjen primarni dogovor o izvedbi del, razvidnih iz vtoževanega računa (A17), nato pa še dodatni dogovor o izvedbi del, ki so bila plačana z asignacijo, oprlo na elektronsko komunikacijo med pravdnima strankama. Iz te elektronske dokumentacije (povzete v 2. točki te obrazložitve) pa drugačen dejanski zaključek, kot ga je napravilo sodišče prve stopnje, ni mogoč. Le v primeru, če bi toženka že med postopkom pred sodiščem prve stopnje zatrjevala in dokazala, da predložena elektronska komunikacija iz takega ali drugačnega razloga ne drži ali ne more more držati, bi bil utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker predlaganih prič toženke ni zaslišalo.

[OBRAZLOŽITEV]

Izpodbijana sodba

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da plača tožnici 926,44 EUR s pripadki (I. točka izreka) in ji povrne njene pravdne stroške v znesku 499,32 EUR s pripadki.

2. Na podlagi elektronske korespondence med pravdnima strankama in ostale listinske dokumentacije ter, kot je zapisalo, upoštevajoč neprerekane navedbe pravdnih strank, je ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva: (1) da sta se pravdni stranki 16. 6. 2021 na sedežu toženke dogovorili, da bo tožnica za toženko v dveh črpališčih in sicer v P. in v K. izvedla elektrotehnična dela, za kar ji bo toženka plačala od 900,00 do 1.000,00 EUR z DDV, kar ne vključuje stroškov dobave materiala in opreme, ki jih tožnica potrebuje za izvedbo teh del, (2) da so obveznost tožnice predstavljale naslednje storitve: na obeh črpališčih priključitev in preizkus hidrostatične nivojske sonde, priključitev in preizkus plovnega stikala za minimalni nivo, priključitev in preizkus plovnega stikala za maksimalni nivo, na črpališču v P. še preizkus delovanja črpalk, v K. pa še montaža elektro omaric in vgradnja konzolnega opornika za kable, črpalke in plovna stikala, (3) da so bila ta dela zaključena 28. 6. 2021, o čemer je bila toženka obveščena po elektronski pošti (v prilogi A10), (4) da je tožnica v isti elektronski pošti toženko tudi obvestila, da v omarici črpališča pri šoli v P. manjka baterija za UPS ter da v omarici črpališča v K. manjkata mehka zagona za črpalke, zvezi s čemer ji je poslala predračun št. 2210628 v skupnem znesku 1.217,65 EUR skupaj z DDV, (5) da je tožnica toženki hkrati z obvestilom z dne 28. 6. 2021 (A10), da so dela končana, poslala tudi vtoževani račun 2069-2021 za opravljena dela v znesku 926,44 EUR (A17), (6) da je na podlagi asignacije z dne 9. 7. 2021 (pri A15) sklenjene med tožnico kot asignatarjem, toženko kot asignatom in L. d. o. o. kot asignantom tožnica prejela znesek 1.217,56 EUR, (7) da je tožnica 11. 7. 2021 po elektronski pošti (A11) toženko obvestila, da je dobava predvidena 27. 7. 2021 in je ob tem poslala avansni račun 142021 z dne 9. 7. 2021, ki se je glasil na družbo L. d. o. o., (8) da je bil ta izdan, kot je razvidno iz njega samega, na podlagi predračuna št. 2210628 (pri A10), (9) da je tožnica toženko po elektronski pošti 16. 3. 2022 (A12) obvestila, da so bili dan pred tem vgrajeni in povezani mehki deli v elektro omarici črpališča v K. ter da ji bodo ključ poslali v kuverti, skupaj z dobavnico in računom.

3. Na podlagi zgoraj povzetih ugotovitev je presodilo, da sta bila med pravdnima strankama sklenjena dva dogovora in sicer prvi 16. 6. 2021 za dela, ki so razvidna iz vtoževanega računa A17 1 ter dodatni, ki je bil sklenjen po tistem, ko je tožnica sprva dogovorjena dela 28. 6. 2021 opravila. Upoštevajoč plačilo na podlagi asignacije (tudi v obliki pogodbe, A15) je presodilo, da je na ponudbo za dodatno izvedbo del v znesku 1.217,56 EUR toženka pristala: če ne bi, asignacijske pogodbe ne bi podpisala in svojemu dolžniku (asignatu) ne bi naročila, naj svojemu upniku - asignatarju (tožnici) plača 1.217,56 EUR. Upoštevajoč tudi elektronsko sporočilo z dne 27. 9. 2021 (A7), iz katerega je razvidno, da je toženka tožnici na njen poziv, naj plača vtoževani račun, sporočila, da tudi ona še ni dobila plačila iz Občine ... in da upa, da bo ta teden prišlo do dogovora, pa je tožbenemu zahtevku za plačilo prvotno dogovorjenih del v celoti ugodilo.

Pritožba toženke in odgovor tožnice

4. Proti tej sodbi se je toženka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navedla je, da je prvostopenjska ugotovitev, da sta pravdni stranki sklenili dva dogovora, posledica absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če bi sodišče zaslišalo pričo A. A., ki bi izpovedoval glede obstoja domnevnih naročil za dodatna dela in katera dela so bila predmet računa, izdanega za znesek 1.217,76 EUR in B. B., ki bi potrdil, da toženka ni naročila dodatnih del, bi ugotovilo, da je bil sklenjen samo en dogovor. A. A. bi izpovedal, da nikoli ni obljubljal, da bo vtoževani račun plačal, sodišče pa mu je sledilo, čeprav je bil izdan popolnoma neupravičeno. Če je tožnica dvakrat obračunala potne stroške, je to storila zato, ker je dela izvajala v sklopih in se na objekt vrnila večkrat, kar pa ni krivda tožnice. Ker je izdalo sodbo brez razpisanega naroka za glavno obravnavo in zavrnilo predloge za zaslišanje priče A. A. in B. B., je grobo poseglo v nepristranskost in kontradiktornost sojenja, v načelo ustnosti in neposrednosti pravdnega postopka ter v pravico toženke do izjave. Ti dve priči sta bili edina dokaza, ki ju je predlagala toženka v dokaz ključnih navedb, sodišče pa z njene stranki predlaganih dokazov ni izvedlo. S sklicevanjem na sodno prakso (sklep VSL II Cp 1145/2016 z dne 7. 9. 2016 2 , II Cp 549/2001 z dne 18. 4. 2001 3 in pravno teorijo (dr. A. Galič, Pravica do kontradiktornega postopka, Podjetje in delo št. 6/1999) je utemeljevala svoje stališče, da je pritožba utemeljena. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe sebi v prid, podrejeno pa razveljavitev te sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

5. V odgovoru na pritožbo pa je tožnica predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbi

6. Pritožba ni utemeljena. Na odločilne pritožbene navedbe je odgovorjeno v nadaljevanju.

Posebnosti postopka v sporu majhne vrednosti

7. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor na podlagi določila 495. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vodilo po določbah za spore majhne vrednosti (v nadaljevanju: SMV). O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica. V pritožbenem postopku je odločitev, ki jo sprejme sodišče prve stopnje, mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega sledi, da je pritožbeno sodišče na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje vezano, na relativne postopkovne kršitve pa se ne ozira.

Odgovori na posamezne pritožbene navedbe

8. Pravica strank do sodelovanja v postopku je osrednja, globalna, vseobsegajoča in najpomembnejša procesna pravica. Z njo je tako rekoč prepojen celoten postopek in nič pomembnega se v njem ne more zgoditi, ne da bi bila pri tem spoštovana ta pravica. 4 Judikatura pravico do sodelovanja v dokaznem postopku opredeljuje kot pravico stranke, da v dokaznem postopku predlaga dokaze in se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke. Za kršitev pravice do dokaza pa gre takrat, kadar sodišče vnaprej zavrne dokaz o bistvenem dejstvu, ki je bil jasno predlagan in ki bi, če bi uspel, pomenil uspeh v sporu . 5

9. Drži pritožbena navedba, da je toženka v dokaz svojih trditev predlagala le zaslišanje omenjenih dveh prič in da sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvedlo. Vendar pa ne glede na to pritožbeni očitek kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Zakaj ne, je pojasnjeno v naslednji točki.

10. Sodišče prve stopnje je odločilno pravno dejstvo, da je bil med pravdnima strankama najprej sklenjen primarni dogovor o izvedbi del, razvidnih iz vtoževanega računa (A17), nato pa še dodatni dogovor o izvedbi del, ki so bila plačana z asignacijo, oprlo na elektronsko komunikacijo med pravdnima strankama. Iz te elektronske dokumentacije (povzete v 2. točki te obrazložitve) pa drugačen dejanski zaključek, kot ga je napravilo sodišče prve stopnje, ni mogoč. Le v primeru, če bi toženka že med postopkom pred sodiščem prve stopnje zatrjevala in dokazala , da predložena elektronska komunikacija iz takega ali drugačnega razloga ne drži ali ne more more držati, bi bil utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker predlaganih prič toženke ni zaslišalo. Ker pa česa takega ni zatrjevala, dejanski zaključki sodišča prve stopnje, ki so oprti na časovno sosledje omenjene elektronske komunikacije, pa so logični in prepričljivi, niti s pritožbenim sklicevanjem na zgoraj povzete odločbe VSL (v 2. in 3. opombi) pritožnica ne more uspeti.

11. Pritožnica tudi očita sodišču prve stopnje, da je izdalo sodbo brez naroka za glavno obravnavo, ker je napačno ocenilo, da je na podlagi izvedenih dokazov dejansko stanje v tej zadevi dovolj razjasnjeno. Tako ravnanje po njenem stališču predstavlja najbolj grob poseg v nepristranskost in kontradiktornost sojenja, v načelo ustavnosti in neposrednosti pravnega postopka ter pravico tožene stranke do izjave. Ker pa skladno z določili 454. člena v SMV narok ni obvezen, kot v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja tožnica, so tudi ti abstraktno nanizani pritožbeni očitki o kršitvi ustavnih načel, neutemeljeni.

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

12. Odločitev o stroških postopka toženke, ki v pritožbenem postopku ni bila uspešna, je oprta na določilo prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Na isto določilo je oprta tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka tožnice. Ne glede na to, da njenemu pravnemu naziranju, da pritožnica uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče ne more slediti, pa je izpostavila nekatere poudarke, ki govorijo v prid temu, da pritožba ni utemeljena. Za sestavo odgovora na pritožbo je pritožbeno sodišče od VSP 926,44 EUR tožnici po TP 22 Odvetniške tarife priznalo 250 točk, za materialne stroške pa 5 točk, kar skupno znese 255 točk oziroma 153,00 EUR, upoštevajoč 22 % DDV pa 186,66 EUR. Če teh stroškov tožnica toženki ne bo poravnala v 8 dneh od prejema te sodbe, bo morala plačati tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila. Paricijski rok v SMV sicer znaša 8 dni, vendar se je tožnica zadovoljila s 15 dnevnim rokom, je ta njen zahtevek v prid toženki, pritožbeno sodišče tudi upoštevalo.

1 Ta račun je bil torej izdan 28. 6. 2021 za znesek 926,44 EUR, obsegal pa je dela na črpališču pri šoli v P. in v K., razvidna iz točke 2.(2) te obrazložitve.

2 V tej odločbi je VSL zapisalo: Ni povsem jasno, ali je sodišče prve stopnje dokazni predlog zavrnilo, ker je menilo, da je z drugimi dokazi dokazano, da potrdilo ni ponarejeno. Če je tako, je treba pojasniti, da sodišče res ni zavezano izvesti dokaza za ugotovitev dejstva, ki je že dokazano, ne velja pa nasprotno.

3 V tej odločbi pa je zapisalo: Ker je izvedenec trditve tožnika potrdil, razen v manjšem delu, glede katerega je tožnik tožbo umaknil oziroma tožbenih zahtevek skrčil, je dokaz z izvedencem, ki je bil glavni dokaz, uspel. V takšni situaciji pa je sodišče prve stopnje kršilo procesne predpise, ko nasprotnega dokaza, to je dokaza tožene stranke s postavitvijo novega izvedenca, ni dovolilo. Nasprotnega dokaza namreč nikoli ni mogoče zavrniti z argumentom, da je glavni dokaz uspel: nasprotne dokaze je treba izvajati tako dolgo, dokler se ugotovitev, do katere je prišlo sodišče na podlagi glavnega dokaza, omaja;

4 Jan Zobec: Pravdni postopek, tretja knjiga, GV 2009, stran 287.

5 ibid.