Administrative court dismisses claim for salary reimbursement due to missing tax deduction records on application date.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Postopek in način uveljavljanja povračila nadomestila plače ureja 8. člen ZIUPDV. Iz drugega odstavka navedenega člena izhaja, da te pravice ne more uveljavljati delodajalec, ki: - ne izpolnjuje obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja finančno upravo, ki jih pobira davčni organ, če ima neplačane zapadle obveznosti na dan vložitve vloge. Šteje se, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz te alineje tudi, če na dan oddaje vloge ni imel predloženih vseh obračunov davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja za obdobje zadnjih petih let do dne oddaje vloge; ter - če je nad njim uveden postopek stečaja ali če se nahaja v likvidacijskem postopku.

Sodišče ugotavlja, da iz potrdila izhaja, da ima tožnik na dan 15. 12. 2020 predložene vse obračune davčnega odtegljaja za izplačilo plače in nadomestila plače za obdobje zadnjih 60 mesecev. Ker morajo biti za ugoditev vlogi vsi pogoji (med drugim tudi ta, med strankama sporni pogoj) izpolnjeni na dan vložitve vloge, tj. 22. 7. 2020, s tem potrdilom tožnik drugačne odločbe ne more doseči.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju prvostopenjski organ) odločil, da se tožnikova vloga za uveljavljanje pravice do delnega vračila izplačanih nadomestil plač delavcem na začasnem čakanju na delo zavrne (1. točka izreka), da v postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka) ter da je sklep takse prost (3. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 22. 7. 2020 vložil vlogo za delno povračilo izplačanih nadomestil plač delavcem, vendar je bilo v postopku po uradni dolžnosti z vpogledom v podatke Finančne uprave RS (v nadaljevanju FURS) ugotovljeno, da tožnik na dan vloge ni imel predloženih vseh obračunov davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja za obdobje zadnjih petih let do dne oddaje vloge, kar je pogoj za pridobitev te pravice. Prvostopenjski organ je zato tožnikovo vlogo zavrnil.

2. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. V obrazložitvi je v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodal, da potrdila FURS, št. DT 42900-70261/2020-1 z dne 17. 8. 2020, ki ga je priložil tožnik, ne more upoštevati, saj iz njega ne izhaja, da bi imel tožnik na dan oddaje vloge, tj. 22. 7. 2020, predložene vse obračune davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja za obdobje zadnjih petih let do dne oddaje vloge, temveč to izhaja le za obdobje zadnjih 24 mesecev ter na dan 17. 8. 2020.

3. Tožnik je v tožbi navedel, da je imel na dan vložitve vloge za priznanje obravnavane pravice predložene vse obračune davčnega odtegljaja za izplačilo plače in nadomestila plače za zadnjih 60 mesecev do dne oddaje vloge, torej je izpolnjeval vse pogoje iz ZIUPDV. Potrdilo FURS, št. DT 42900-70261/2020-1 z dne 17. 8. 2020, ki ga je priložil pritožbi, je bil edini dokaz, ki ga je v danem trenutku uspel pridobiti, toženka, ki je vezana na načelo materialne resnice, pa je bila dolžna podatke ponovno preveriti na FURS. Naknadno je pridobil še dve potrdili FURS: potrdilo, št. DT 42900-112559/2020-3 z dne 15. 12. 2020, ki izkazuje, da je imel predložene vse obračune davčnega odtegljaja za izplačilo plače in nadomestila plače za obdobje 60 mesecev, ter potrdilo, št. DT 42900-4095/2021-1 z dne 8. 1. 2021, iz katerega izhaja, da je imel do 8. 1. 2021 evidentirane obvezne dajatve in druge denarne nedavčne obveznosti, ki jim je potekel rok plačila. FURS na prošnjo tožnika ni želela izdati potrdila, da je imel na dan 22. 7. 2020 predložene vse obračune davčnega odtegljaja za izplačilo plače in nadomestila plače za zadnjih 60 mesecev do dne oddaje vloge, zato poziva sodišče, da to potrdilo pridobi. Neverjetno bi bilo, da ne bi imel predloženih zahtevanih obračunov ravno v obdobju med 22. 7. 2020 in 15. 12. 2020. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi ter ugodi njegovi vlogi, podredno pa, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje, naloži pa naj ji tudi povračilo stroškov upravnega spora.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da morajo biti pogoji, določeni z ZIUPDV, izpolnjeni na dan vložitve vloge, iz dokazil, ki jih je priložil tožnik, pa to ne izhaja. Sodišču je predlagala, da odloči brez glavne obravnave.

5. Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi poudaril, da FURS ne more izdati za nazaj zahtevanega potrdila, zato ustrezen dokaz ni na voljo. Dostop do relevantnih podatkov in dokazov imata upravna organa. Tožniku je bila tudi kršena pravica do izjave. Organa, ki sta se v odločbi sklicevala na vpogled v podatke FURS, teh podatkov nista posredovala tožniku, da bi se o tem lahko izjavil. Gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka. Tožnik je že ob vložitvi prošnje izgubil možnost, da bi izkazal izpolnjevanje pogojev po ZIUPDV. Le toženka bi lahko dostopala do teh podatkov. Izpostavil je še, da iz predloženih potrdil z dne 15. 12. 2020 in 8. 1. 2021 izhaja, da je imel od 15. 12. 2015 dalje predložene vse obračune davčnega odtegljaja za izplačilo plače in nadomestila plače za obdobje zadnjih 60 mesecev kot tudi evidentirane obvezne dajatve in druge denarne nedavčne obveznosti, ki jim je potekel rok plačila. Sporno je le obdobje od 22. 7. do 15. 12. 2020, kar je krajše obdobje, zato lahko sodišče sklepa, da je tožnik izpolnjeval ta pogoj tudi na 22. 7. 2020. Prerekal je navedbe toženke glede prepozne predložitve dokazov, saj je bil z izdajo negativne odločbe presenečen in je zato vložil pritožbo s potrdilom, ki ga je takrat uspel pridobiti. Odločilno potrdilo FURS, ki ga tožnik ne uspe pridobiti, naj predloži toženka oziroma ga naj pridobi sodišče.

6. Toženka je v odgovoru na prvo pripravljalno vlogo še navedla, da gre za podatke, pridobljene iz uradnih evidenc. Nasprotnega tožnik ni uspel izkazati. Prereka kršitev načela zaslišanja stranke in se sklicuje na načelo materialne resnice, ki je bilo v tem primeru spoštovano. Sklicevala se je še na odgovor FURS z dne 3. 12. 2021. Če pa so podatki iz uradnih evidenc napačni, mora tožnik te nepravilnosti urediti pri organu, ki vodi evidenco, v primeru odprave nepravilnosti pa lahko uveljavlja tudi obnovo postopka.

7. Tožnik je v drugi pripravljalni vlogi še dodal, da sploh nima možnosti pridobiti dokazov, ki bi potrjevali njegove trditve. V zvezi z odgovorom FURS z dne 3. 12. 2021 pa je navedel, da ni vedel, da zunanji računovodski servis do dneva vložitve vloge ni oddal REK obrazcev. Če bi tožnik vedel, da bo obrazec oddan 24. 7. 2020, bi vlogo vložil ta dan. Sicer je naziranje toženke prestrogo, saj je bil obrazec REK oddan dva dni po vložitvi prošnje. Ne gre za zamudo, ki bi terjala izgubo pravice v celoti. Tožnik je šele v pripravljalni vlogi toženke izvedel, da naj ne bi pravočasno priložil REK obrazca za mesec junij. Tožnik je torej šele sedaj izvedel, da se mu očita dvodnevna zamuda s predložitvijo REK obrazca. Vztrajal je pri ostalih navedbah in kot doslej.

8. Toženka je v odgovoru na drugo pripravljalno vlogo dodala, da sklicevanje, da tožnik ni vedel, da zunanji računovodski servis ni oddal REK obrazca na dan vložitve prošnje, ne more vplivati na odločitev. Pogoji za pridobitev nadomestila so bili znani vnaprej in tudi jasni. Dejstvo, da tožnik na dan vložitve vloge ni imel predloženih vseh obračunov, pa sedaj niti ni več sporno.

9. Sodišče uvodoma navaja, da je senat sodišča s sklepom, I U 627/2021 z dne 22. 3. 2022, odločil, da v zadevi sodi sodnik posameznik (tretja alineja drugega odstavka 13. člena ZUS-1). Gre za vprašanje zakonitosti odločbe v zvezi z nadomestilom plače zaradi napotitve delavcev na čakanje, o čemer se je izrekla že sodna praksa, zaradi česar je senat sklenil, da so v zadevi pogoji za odločanje po sodniku posamezniku podani.

10. Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo 12. 4. 2022, na katero je pristopila pooblaščenka tožnika, ki ni imela ugovora v zvezi s sestavo sodišča, toženka je svoj izostanek opravičila. Tožnik je vztrajal pri svoji tožbi in vlogah, poudaril je, da je bil s poglavitnim očitkom (da je bil REK obrazec oddan dva dni po vložitvi vloge) seznanjen šele z prvo pripravljalno vlogo toženke z dne z dne 6. 12. 2021. To pomeni, da je bila tožniku kršena pravica do izjave, saj do te vloge tožnik ni vedel, da je v zamudi, niti o tem ni mogel pridobiti ustreznega dokaza. Pomanjkljivosti vloge glede na obvezno izpolnjevanje vseh pogojev na dan vložitve vloge ni mogoče sanirati. Tožnik ni imel možnosti izkazati tega pogoja, saj organ kot edini dokaz šteje potrdilo FURS, slednja pa tega potrdila od dne vložitve prošnje ne more več izdati.

11. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo in pregledalo vso listinsko dokumentacijo, ki se nahaja v upravnem spisu, med drugim: vlogo za povračilo nadomestila, izpodbijani sklep, drugostopenjsko odločbo, potrdilo FURS, št. DT 42900-112559/2020-3 z dne 15. 12. 2020, potrdilo FURS, št. DT 42900-4059/2021-1 z dne 8. 1. 2021.

12. Dokazni predlog tožnika za zaslišanje zakonitega zastopnika tožnika je sodišče zavrnilo kot nepotrebnega glede na ostale listinske dokaze. Dokazni predlog za pribavo potrdila pri FURS s strani sodišča oziroma naložitev pribave ustreznega potrdila pri FURS s strani toženke pa je sodišče zavrnilo kot nerelevantnega glede na okvir presoje relevantnega dejanskega in pravnega stanja zakonitosti izpodbijanega sklepa (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Tožnik zavrnitvi dokaznih predlogov ni ugovarjal.

K I. točki izreka:

13. Tožba ni utemeljena.

14. V tem primeru je prvostopenjski organ zavrnil vlogo tožnika zaradi neizpolnjevanja pogojev po 8. členu ZIUPDV.

15. Postopek in način uveljavljanja povračila nadomestila plače ureja 8. člen ZIUPDV. Iz drugega odstavka navedenega člena izhaja, da te pravice ne more uveljavljati delodajalec, ki: - ne izpolnjuje obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja finančno upravo, ki jih pobira davčni organ, če ima neplačane zapadle obveznosti na dan vložitve vloge. Šteje se, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz te alineje tudi, če na dan oddaje vloge ni imel predloženih vseh obračunov davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja za obdobje zadnjih petih let do dne oddaje vloge; ter - če je nad njim uveden postopek stečaja ali če se nahaja v likvidacijskem postopku.

16. Tožnik zatrjuje, da je s svojimi dokazi (potrdili, ki jih je pridobil od FURS), dokazal nasprotno od tega, kar trdita prvostopenjski organ in toženka, da je torej uspel dokazati izpolnjevanje pogoja iz prve alineje drugega odstavka 8. člena ZIUPDV. Sodišče ugotavlja, da iz potrdila, št. DT 42900-112559/2020-3 z dne 15. 12. 2020, izhaja, da ima tožnik na dan 15. 12. 2020 predložene vse obračune davčnega odtegljaja za izplačilo plače in nadomestila plače za obdobje zadnjih 60 mesecev. Ker morajo biti za ugoditev vlogi vsi pogoji (med drugim tudi ta, med strankama sporni pogoj) izpolnjeni na dan vložitve vloge , tj. 22. 7. 2020, s tem potrdilom tožnik drugačne odločbe ne more doseči. Tožnik sicer meni, da lahko sodišče glede na krajše obdobje, za katerega ni izkazan sporni pogoj (od 22. 7. do 15. 12. 2020) sklepa, da je imel tožnik te obveznosti poravnane na dan 22. 7. 2020, vendar takega standarda verjetnosti za izkazovanje pogojev materialnopravna določba, ki je relevantna v obravnavanem primeru, ne dopušča. Enako velja tudi za potrdilo, št. DT 42900-4095/2021-1 z dne 8. 1. 2021, iz katerega sicer izhaja, da ima tožnik na dan 8. 1. 2021 evidentirane obvezne dajatve in druge denarne nedavčne obveznosti, ki jim je potekel rok plačila. Pri tem zato tudi ni relevantno, da FURS zahtevanega potrdila ne more izdati za nazaj. Obenem pa to tudi negira tožnikovo trditev, da takšnega potrdila (kot je potrdilo z dne 15. 12. 2020) tožnik ne (oziroma ni) more (mogel) pridobiti, saj to očitno ne drži.

17. V pritožbenem postopku je tožnik predložil še potrdilo FURS, št. DT 42900-70261/2020-1 z dne 17. 8. 2020, ki pa se nanaša na zadnjih 24 mesecev (šteto od 17. 8. 2020 nazaj - op. sod.), in zato ne pokrije niti zahteve o časovnem trajanju, niti ne izkazuje stanja na dan oddaje vloge. Pri tem tožnik niti ne oporeka stališču toženke, da to potrdilo ni ustrezno, saj je iz tožbe razvidno, da se tega zaveda, ko navede, da je bilo to potrdilo edino, ki ga je v danem trenutku lahko pribavil. Navedeno potrdilo zato ni relevantni dokaz, s katerim bi tožnik ugotovitev toženke o neizpolnjevanju pogoja iz ZIUPDV lahko izpodbil, kar pomeni, da tožnik s svojimi dokazi ni uspel dokazati, da zahtevani pogoj izpolnjuje, torej ni uspel izpodbiti ugotovitve, na katero sta svojo odločitev oprla prvostopenjski organ in toženka.

18. Kršitev pravice do izjave, ki jo tožnik uveljavlja v prvi pripravljalni vlogi v zvezi s podatki, ki jih je prvostopenjski organ vpogledal pri FURS in nanje oprl svojo odločitev, tožnik uveljavlja prepozno. Gre za tožbeni razlog absolutne bistvene kršitve pravil postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), ki se preizkuša v okviru prvega odstavka 6. člena ZUS-1, ki med drugim vzpostavlja dolžnost materialnega izčrpanja pritožbe ali drugega pravnega sredstva v upravnem postopku, to je v smislu dolžnega vsebinskega uveljavljanja kršitev, čim je to mogoče, ne pa šele s tožbo pred sodiščem. Če stranka te možnosti nima (npr. v primeru enostopenjskega upravnega odločanja), pa lahko kršitve postopka uveljavlja tudi v tožbi v upravnem sporu. V nasprotnem primeru bi bilo poseženo v njeno ustavno pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) (20. točka obrazložitve). Tako tudi Vrhovno sodišče v sklepu, X Ips 40/2019. Tožnik te kršitve ni uveljavljal ne v pritožbi zoper prvostopenjski sklep (v kateri bi moral to kršitev že uveljavljati), ne v tožbi. Tožbo v upravnem sporu je treba vložiti v roku 30 dni od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek odločanja končan (28. člen ZUS-1) in v njej mora tožnik navesti vse razloge, zaradi katerih toži (30. člen ZUS-1). S pretekom prekluzivnega roka za vložitev tožbe tožnik tako ne more uveljavljati novih tožbenih razlogov. Sodišče zato ta ugovor po vsebini ne obravnava.

19. Sodišče se tudi ne strinja s tožnikom, da se je šele s prvo pripravljalno vlogo toženke seznanil s poglavitnim očitkom, tj. da je zamudil z oddajo REK obrazca, ki je bil oddan 24. 7. 2020, ter da bi, če bi bil s tem seznanjen, vlogo oddal tega dne, tj. 24. 7. 2020. To ne drži. Ne samo, da ugotovitev, da je bil REK obrazec oddan 24. 7. 2020, ne vpliva na odločitev, tudi ni mogoče slediti tožniku, da je to (poglavitni) očitek toženke tožniku. Razlog zavrnitve vloge je namreč jasen in je nedvoumno jasen tudi tožniku: neizpolnjevanje spornega pogoja na dan vložitve vloge. Ti pogoji pa so bili jasni in znani vnaprej, zato bi tožnik lahko poskrbel za njihovo izpolnitev. Iz enakega razloga zato tudi ni mogoče slediti tožniku o po njegovem mnenju prestrogi sankciji (izgubi pravice) za zamudo dveh dni pri oddaji REK obrazca. Poslovno razmerje med tožnikom in zunanjim računovodskim servisom pa ni stvar tega postopka, temveč njunega notranjega razmerja. Posledično kršitve pravice do izjave toženki v tem delu ni mogoče očitati.

20. Sodišče je glede na povedano, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa hkrati tudi ni našlo razlogov, zaradi katerih bi moralo odpraviti upravni akt po uradni dolžnosti (drugi odstavek 37. člena ZUS-1), tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

21. Sodišče je o zadevi odločilo na podlagi opravljene glavne obravnave (51. člen ZUS-1).

K II. točki izreka:

22. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.