VSM Sklep IV Kp 43871/2021 · Višje sodišče v Mariboru

I. Pritožba obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v višini 30,00 EUR.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni vsi zakonski pogoji za odstop kazenskega spisa.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom po drugem odstavku 84. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1) odločilo, da se kazenski spis Okrajnega sodišča v Mariboru III K 43871/2021, zoper obdolženega A. A., izroči pristojnemu sodišču Republike Hrvaške zaradi nadaljevanja kazenskega pregona.

2. Zoper sklep se je pritožil obdolženec z laično pritožbo, iz katere je razbrati, da se z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja. Navaja, da je vse kazenske sankcije že izvršil, ter da ne razume, zakaj se postopek vodi za nekaj, za kar je že bil obsojen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni vsi zakonski pogoji za odstop kazenskega spisa Okrajnega sodišča v Mariboru III K 43871/2021 zoper obdolženega A. A., zaradi kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika, Republiki Hrvaški ter tako svojo odločitev v izpodbijanem sklepu tudi tehtno obrazložilo (točka 2 obrazložitve). Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi izpodbijanega sklepa in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, pri tem pa ugotavlja, da pritožba obdolženca ne prinaša ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Odločitev sodišča prve stopnje je skladna z določbo 84. člena ZSKZDČEU-1, narekovali pa so jo razlogi smotrnosti kazenskega postopka in nenazadnje dejstvo, da je bila obdolžencu s sodbo Okrajnega sodišča v Krškem III K 33386/2020 z dne 1. 10. 2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 33386/2020 z dne 8. 12. 2020 izrečena stranska kazen izgona tujca iz države (to je ozemlja Republike Slovenije) za obdobje petih let. Pritožbeno sodišče zato ob tem izpostavlja le, da je obdolženec državljan Republike Hrvaške, kjer ima tudi stalno prebivališče, po podatkih spisa pa ga prav ničesar ne veže na Republiko Slovenijo.

5. Pritožbene navedbe obdolženca, da je (v drugi kazenski zadevi) pred sodiščem v Krškem bil obsojen za kaznivo dejanje tatvine, ter da je tedaj sklenil sporazum o priznanju krivde, na kar je pristal izključno iz razloga, da novih postopkov zoper njega ne bo, ne morejo povzročiti dvoma v tehtne zaključke sodišča prve stopnje, nenazadnje pa niti niso predmet tega pritožbenega postopka. Enako velja še za (po navedbah obdolženca) že prestano kazen, kakor tudi za obdolženčeve navedbe, da bi odstop kazenskega pregona Republiki Hrvaški onemogočil njegovo obrambo.

6. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP)).

7. Izrek o plačilu sodne takse temelji na določilu prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, njena višina pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in tar. št. 74013 Taksne tarife.