Supreme Court allows appeal against lower courts for failure to hear defendant in traffic violation proceedings.

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje bi lahko dokazno oceno v poštenem postopku sprejelo le, če bi storilca zaslišalo in mu s tem omogočilo aktivno (materialno) obrambo zoper nanj naslovljene kaznovalne očitke.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Prekrškovni organ Inšpektorat RS za infrastrukturo je dne 25. 11. 2019 zoper storilca A. A. izdal odločbo o prekršku št. 7100-18/2019/9(40246) zaradi storitve prekrška po 8. točki prvega odstavka 103. člena Zakona o varnosti v železniškem prometu (ZVZelP-1) in mu izrekel globo v višini 200,00 EUR. Okrajno sodišče v Sevnici je s sodbo ZSV 8/2020 z dne 9. 4. 2021 zavrnilo zahtevo za sodno varstvo, Višje sodišče v Ljubljani pa s sodbo PRp 498/2021 z dne 30. 12. 2021 zavrnilo pritožbo storilčevega zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vsi pristojni organi so storilcu naložili plačilo stroškov postopka.

2. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je zoper pravnomočno sodbo v zvezi z odločbo o prekršku vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 3. in 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1) ter zaradi kršitve četrtega odstavka 65. člena, prvega odstavka 69. člena in prvega odstavka 90. člena ZP-1, vse v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1, 22. in 29. členom Ustave RS ter prvim odstavkom 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). Vsebinsko se zatrjevane kršitve nanašajo na postopek pred sodiščem prve stopnje, ki je pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo dokazni postopek dopolnilo (samo) z zaslišanjem obremenilnih prič. Središčna očitka zahteve sta, da: (1) sodišče ni zaslišalo storilca, čeprav je zanikal storitev prekrška in v izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška ter v zahtevi za sodno varstvo predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje razbremenilnih prič, ter (2) da v sodbi ni obrazložilo, zakaj predlaganih dokazov ni izvedlo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vročilo storilcu in njegovemu zagovorniku. Slednji se je pridružil navedbam vrhovnega državnega tožilca in hkrati zatrdil, da v predmetni zadevi niso izpolnjeni zakonski znaki očitanega prekrška, kar narekuje ustavitev postopka o prekršku. Vrhovno sodišče tega očitka, ki predstavlja uveljavljanje kršitve materialnih določb zakona iz 1. točke 156. člena ZP-1, ni presojalo, saj ga zahteva za varstvo zakonitosti ne uveljavlja.

B-I.

4. Za odločitev o zahtevi so pomembna naslednja, v dosedanji (ustavno)sodno praksi ustaljena izhodišča:

- v postopku o prekršku morajo biti storilcu zagotovljena minimalna procesna jamstva poštenega sojenja (29. in 22. člen Ustave RS v zvezi s prvim odstavkom 6. člena EKČP); 1

- izvedba dokaznega postopka je v postopku z zahtevo za sodno varstvo pogojena predvsem z naravo vprašanja, ki ga kršitelj (obrazloženo) izpostavlja v vloženi zahtevi za sodno varstvo; 2

- izvedba ustne obravnave bo potrebna zlasti tedaj, ko so edina podlaga za kaznovanje storilca opažanja policistov ali drugih obremenilnih prič, storilec pa v zahtevi za sodno varstvo izpodbija verodostojnost njihovih obremenilnih izjav; 3 v tovrstnih primerih bo mogoče odločiti na podlagi podatkov spisa samo, če se je kršitelj pravici do ustne obravnave nedvoumno odpovedal; 4

- storilcu se z zaslišanjem omogoča uresničevanje pravice do (materialne) obrambe glede očitanega prekrška, zato ga je treba pred izdajo sodbe o prekršku praviloma zaslišati o tistem, česar je obdolžen (prvi odstavek 69. člena ZP-1); 5

- opustitev storilčevega zaslišanja pred izdajo sodbe bo v primerih, ko niso podane izjeme iz drugega odstavka 69. člena ZP-1 oziroma prvega odstavka 129.a člena ZP-1, privedla do bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1; 6

- sodišče pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga storilec, vendar pa mora v razlogih sodbe ustrezno obrazložiti zavrnitev dokaznih predlogov za izvedbo razbremenilnih dokazov, ki jih obramba dovolj konkretizira in substancira. 7

5. V predmetni zadevi se storilcu očita storitev prekrška, ker je kritičnega dne oviral delo sprevodnika na vlaku s tem, da ni imel vozovnice in je tudi po pozivu ni želel plačati. Storilec je v postopku pred prekrškovnim organom in v nadaljnji zahtevi za sodno varstvo storitev prekrška zanikal ter predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje razbremenilnih prič (mdr. dveh potnikov, ki sta bila navzoča ob zatrjevani storitvi prekrška).

6. Sodišče prve stopnje je v postopku z zahtevo za sodno varstvo dokazni postopek dopolnilo skladno s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1 in zaslišalo obremenilne priče (policiste, sprevodnika na vlaku in druge zaposlene pri oškodovani družbi), storilca pa ni zaslišalo, niti v razlogih sodbe ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo predlaganih, zanj razbremenilnih dokazov. Sodišče druge stopnje v tem ni prepoznalo nobene procesne kršitve, temveč je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča IV Ips 23/2007 z dne 18. 11. 2008 presodilo, da je imel storilec v postopku o prekršku zagotovljene zadostne možnosti za obrambo s tem, ko mu je bila pred izdajo prekrškovne odločbe dana možnost, da poda (pisno) izjavo o prekršku, do katere se je prekrškovni organ v odločbi o prekršku tudi opredelil.

7. Vrhovni državni tožilec v dani procesni situaciji utemeljeno uveljavlja bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz (zlasti) prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj sodišče pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo storilcu ni zagotovilo minimalnih procesnih jamstev, ki bi mu zagotovila učinkovite možnosti za obrambo zoper očitan prekršek. Prvenstveno je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker sodišče kljub dopolnitvi dokaznega postopka storilca ni vabilo na zaslišanje, čeprav je to izrecno predlagal in v svojih izjavah zanikal storitev prekrška ter predlagal dokaze, s katerimi je skušal omajati verodostojnost izpovedb zaslišanih obremenilnih prič. Vložnik ima prav, da bi sodišče prve stopnje dokazno oceno v poštenem postopku lahko sprejelo le, če bi storilca zaslišalo in mu s tem omogočilo aktivno (materialno) obrambo zoper nanj naslovljene kaznovalne očitke. Nadalje pa je podana tudi bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker sodišče v razlogih sodbe ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokazov, ki jih je v svojo korist predlagal storilec.

8. Sodišče druge stopnje se je pri presoji zatrjevanih kršitev zakona sklicevalo na starejšo sodno prakso, ki pa je, kot utemeljeno uveljavlja vložnik, z obsežno novejšo judikaturo Vrhovnega sodišča že presežena.

C. 9. Vrhovno sodišče je po ugotovitvi, da sta podani bistveni kršitvi določb postopka o prekršku iz 3. in 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Samo primeroma sodbe Vrhovnega sodišča IV Ips 20/2016 z dne 2. 6. 2016, IV Ips 64/2016 z dne 17. 1. 2017, IV Ips 29/2018 z dne 18. 9. 2018, s tam citirano prakso Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice.

2 Sodbe Vrhovnega sodišča IV Ips 26/2016 z dne 14. 7. 2016, IV Ips 30/2014 z dne 22. 5. 2014, IV Ips 101/2013 z dne 17. 9. 2013, IV Ips 63/2013 z dne 4. 7. 2013 in druge.

3 Prav tam.

4 Prav tam.

5 Prim. sodbi Vrhovnega sodišča IV Ips 44/2012 z dne 19. 7. 2012 in IV Ips 65/2016 z dne 13. 4. 2017.

6 Prav tam.

7 Prim. sodbe Vrhovnega sodišča IV Ips 45/2016 z dne 18. 10. 2016, IV Ips 52/2016 z dne 15. 11. 2016, IV Ips 23/2020 z dne 15. 9. 2020.