Administrative court dismisses asylum seeker's appeal due to lack of legal interest after voluntarily leaving the asylum center.
Legislator summary
AI generatedThe administrative court dismissed the asylum seeker's lawsuit because they failed to demonstrate a legal interest in the proceedings. The applicant voluntarily left the asylum center on September 7, 2022, and did not return, while the asylum authority confirmed their absence. The court ruled that since the applicant had no intention to wait for the court's decision, the necessary legal interest for the administrative dispute ceased to exist.
Legislator headnote
AI generatedZakon o upravnem sporu (ZUS-1), 36. člen 1. odst. 6.; Legal interest in administrative proceedings must exist throughout the process; if the plaintiff voluntarily leaves the procedure without intent to await the decision, the lawsuit is inadmissible.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Tožba se zavrže.
[JEDRO]
Tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Azilni dom je samovoljno zapustil 7. 9. 2022 in se vanj ni vrnil. Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi tožbi proti zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno.
2. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlaga, da se tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.
3. V odgovoru na tožbo je tožena stranka predlagala zavrnitev tožbe.
4. Dne 12. 9. 2022 je tožena stranka obvestila sodišče, da je tožnik 7. 9. 2022 samovoljno zapustil azilni dom. Njegovo sedanje prebivališče ji ni znano. Tožena stranka meni, da tožnik nima več pravnega interesa za nadaljevanje tega postopka. Pooblaščenka tožnika je odgovorila, da je tožnika preko stacionarnega klica v azilni dom in preko SMS-a obvestila o datumu razpisane glavne obravnave za 14. 9. 2022, vendar se na to ni odzval. Zato ne more potrditi ali je tožnik res zapustil azilni dom. Glede na sporočilo tožene stranke z dne 12. 9. 2022 pooblaščenka ne vztraja pri izvedbi glavne obravnave, vztraja pa pri tožbenih navedbah.
5. Tožba ni dovoljena.
6. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. To velja tudi, če procesna predpostavka odpade po opravljeni glavni obravnavi. 1 Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).
7. Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Azilni dom je samovoljno zapustil 7. 9. 2022 in se vanj ni vrnil. Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi tožbi proti zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. 2 Zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
1 Prim. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 643/2008 z dne 19. 3. 2012.
2 S tem v zvezi glej tudi odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-1136/11 z dne 15. 3. 2012 (7. točka obrazložitve), št. Up-555/07 z dne 11. 6. 2007, št. Up-805/08 z dne 5. 3. 2009, št. Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008, ter Vrhovnega sodišča I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020 in I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020.