Administrative court dismisses asylum claim due to applicant's voluntary departure and lack of legal interest.

Tožba se zavrže.

[JEDRO]

Tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora, saj je namreč samovoljno zapustil Azilni dom in odšel v tujino.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka ne bo tako ravnal, bo s tega območja odstranjen (3. točka izreka). Tožena stranka je tožniku za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic navedene Konvencije, ki pa se ne bo izvršila, če bo to območje zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe tako, da mu sodišče prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa vrnitev zadeve v ponoven postopek. Ne strinja se s stališčem tožene stranke, da izvorne države ni zapustil zaradi preganjanja zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Kljub temu izpostavlja izjave na osebnem razgovoru, da bi se ob vrnitvi v Maroko znašel na ulici in da bi končal v zaporu. V zvezi s svojo ekonomsko stisko opozarja na 3. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah in meni, da gre za resnično, osebno in predvidljivo tveganje, da ne bo mogel živeti dostojnega življenja. Opozarja še, da je prepoved nevračanja absolutno prepovedana, kadar posamezniku grozi mučenje, nehumano ali ponižujoče ravnanje ali kaznovanje.

3. V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja razloge izpodbijane odločbe. V zvezi s tožbenimi navedbami, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo zaradi pomanjkanja prisiljen početi stvari, ki bi ga lahko pripeljale v zapor, izpostavlja, da to ne zadošča za priznanje mednarodne zaščite in da je tožnik polnoletna oseba, za katero veljajo določene odgovornosti in prava mera zrelosti. Če bo zašel v kriminal, bo to njegova odločitev, za katero mora nositi posledice.

4. Sodišče je dne 15. 9. 2022 izvedlo glavno obravnavo, ki se je tožnik ni udeležil, saj ga, kot je razvidno iz elektronske pošte njegove pooblaščenke, ki jo je tik pred tem na lastno pobudo poslala sodišču, ni več v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je na glavni obravnavi izjavila, da je tožnik zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil.

5. Tožba ni dovoljena.

6. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. To velja tudi, če procesna predpostavka odpade po opravljeni glavni obravnavi. 1 Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

7. Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Kot izhaja iz sporočila njegove pooblaščenke, je namreč samovoljno zapustil Azilni dom in odšel v tujino. Z navedenim sporočilom pa je bilo že po naravi stvari spoštovano stališče Vrhovnega sodišča v sklepu I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020, da mora sodišče pred izdajo sklepa, s katerim zavrže tožbo, tožniku dati možnost izjave o okoliščini, ki je ključna za táko odločitev. Glede na navedeno tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. 2 Zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

1 Prim. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 643/2008 z dne 19. 3. 2012.

2 S tem v zvezi glej tudi odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-1136/11 z dne 15. 3. 2012 (7. točka obrazložitve), št. Up-555/07 z dne 11. 6. 2007, št. Up-805/08 z dne 5. 3. 2009, št. Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008, ter Vrhovnega sodišča I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020 in I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020.