Legislator Case Law & Legislation
VSL Sodba II Cp 1913/2022 ECLI:SI:VSLJ:2022:II.CP.1913.2022 AI generated

Appeal dismissed; contract terminated by clear notice on Aug 7, not Dec 1, per Contract Law. Appeal barred by small value rule.

Case Number VSL Sodba II Cp 1913/2022
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appellate court dismissed the plaintiff's appeal, upholding the first instance judgment that rejected claims for invoices dated after August 24, 2021. The plaintiff argued the defendant's August 7, 2021 letter was insufficient to terminate the contract, citing a later December 1 notice, while the defendant contended the August letter clearly expressed the intent to end the agreement. The court ruled that the August 7 communication sufficiently manifested the defendant's will to terminate under the Contract Law, and because the case involved a small value, the appeal based on factual errors was procedurally inadmissible.

Legislator headnote

AI generated

Prvi odstavek 18. člena Obligacijskega zakonika; prvi odstavek 458. člena Zakona o pravdnem postopku: A clear expression of intent to terminate a contract in a communication constitutes valid notice, and appeals against small-value judgments based on alleged factual errors are inadmissible.

Keywords

AI generated
contract termination notice small value appeal factual error inadmissibility contractual relationship end inadmissible appeal

Cited Legislation

AI generated
prvi odstavek 18. člena Obligacijskega zakonika
prvi odstavek 18. člena Obligacijskega zakonika), da odpoveduje naročniško razmerje.
prvi odstavek 458. člena Zakona o pravdnem postopku
Sodbe v sporu majhne vrednosti ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).
14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP
353. člen ZPP
Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo prvega sodišča (353. člen ZPP).
prvi odstavek 154. člena ZPP
prvi odstavek 165. člena ZPP
člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Iz toženčevega sporočila z dne 7. 8. 2021 izhaja, da noče več biti v pogodbenem razmerju s tožnico in da odpoveduje pogodbeno razmerje, zato bi morala tožnica najkasneje s tem dnem šteti, da je toženec podal odpoved naročniškega razmerja. Glede na relevantno obračunsko obdobje je pogodbeno razmerje prenehalo 24. 8. 2021, zato je prvo sodišče pravilno zavrnilo neutemeljen tožbeni zahtevek za plačilo računov, ki so se nanašali na obdobje po 24. 8. 2021.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 9,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2022 do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da tožnica nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki izpodbija odločitev v II. in III. točki izreka sodbe. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tudi v preostalem delu. Navaja, da je prvo sodišče zmotno ugotovilo, da je toženec odstopil od naročniške pogodbe 7. 8. 2021 s tem, ko je tožnici poslal elektronski dopis, v katerem je navedel, da je od storitev odjavljen že več mesecev in sprašuje, zakaj je prejel račun. Prvo sodišče nima podlage za svoje stališče, da bi tožnica morala vedeti, da želi toženec s tem dopisom odpovedati naročniško razmerje. Vsak poslovno sposoben laik ve, da mora jasno izraziti, da želi odpovedati pogodbo, da preneha veljati. Toženec je vedel, da je treba odpovedati pogodbo, kar izhaja tudi iz dejstva, da je podal odpoved pogodbe 1. 12. 2021. Sodišče je ugotovilo, da toženec ni izkazal, da je naročniško razmerje odpovedal pred 7. 8. 2021 in da je odpoved naročniškega razmerja podal 1. 12. 2021. Prvo sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, v razlogih sodbe pa prihaja samo s seboj v nasprotje.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo smiselno predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodbe v sporu majhne vrednosti ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). S trditvami, da je prvo sodišče zmotno ugotovilo, da je toženec odstopil od pogodbe (da je odpovedal naročniško razmerje) 7. 8. 2021, tožnica izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, zato teh pritožbenih trditev ni mogoče upoštevati.

6. Prvo sodišče je ugotovilo, da iz toženčevega sporočila z dne 7. 8. 2021 izhaja, da noče več biti v pogodbenem razmerju s tožnico in da odpoveduje pogodbeno razmerje, zato bi morala tožnica najkasneje s tem dnem šteti, da je toženec podal odpoved naročniškega razmerja. Glede na relevantno obračunsko obdobje je pogodbeno razmerje prenehalo 24. 8. 2021, zato je prvo sodišče pravilno zavrnilo neutemeljen tožbeni zahtevek za plačilo računov, ki so se nanašali na obdobje po 24. 8. 2021.

7. Toženec je v sporočilu z dne 7. 8. 2021 dovolj jasno izrazil svojo voljo (prim. prvi odstavek 18. člena Obligacijskega zakonika), da odpoveduje naročniško razmerje. Zato toženčeva (ponovna) odpoved pogodbenega razmerja z dne 1. 12. 2021 nima nobenega pomena za presojo, kdaj je pogodbeno razmerje med pravdnima strankama prenehalo. Prvo sodišče ni ugotovilo, da je toženec odpovedal naročniško razmerje 1. 12. 2021, kot zgrešeno trdi pritožba, saj je toženčevo pismo z dne 1. 12. 2021 omenilo zgolj v zvezi z ugotovitvijo, da toženec ni dokazal odpovedi pogodbenega razmerja že pred 7. 8. 2021. Zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo prvega sodišča (353. člen ZPP).

9. Tožnica ni uspela s pritožbo, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).