Appeal dismissed in small value dispute for failing to cite procedural grounds under ZPP Art. 339(2) or 458(1).

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Toženec relevantnih pritožbenih razlogov v sporu majhne vrednosti v pritožbi ne navaja. Utemeljenosti tožbenega zahtevka nasprotuje s podajanjem uvodoma povzetih dejanskih navedb, kar je v sporu majhne vrednosti nedopustno. Tudi sicer se niti te navedbe ne nanašajo na relevantno dejansko stanje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (toženec) dolžna plačati tožeči stranki (tožnici) glavnico v višini 214,54 EUR v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2021 do plačila (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je toženec tožnici dolžan v roku 8 dni plačati stroške, ki so ji nastali v izvršilnem postopku, v višini 130 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2021 do plačila, in pravdne stroške v znesku 308,65 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. in III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se laično pritožuje toženec, ki navaja, da se ne spozna na zakone in člene ZPP, ni pa storil ničesar kaznivega. Pojasnjuje, da mu je na računu za mesec september 2018 operater poleg rednih plačil naročniškega paketa neutemeljeno zaračunal še opravljene storitve v tujini v višini 50 EUR. Toženec je operaterju poslal dopis in mu natančno pojasnil, na kakšen način sta (z ženo) uporabljala telefon v času dopusta, priložil je tudi njihov seznam vseh pogovorov in SMS-ov, česar operater ni upošteval. Zadevo je dal tudi na AKOS. Operater trdi, da se podatkovni promet v višini 50 EUR nanaša na opravljene storitve v državi Srbiji, kar ne drži. Zato je tudi toženca neupravičeno in protizakonito izklopil iz omrežja, nato ga je priklopil nazaj. Toženec je operaterju vseeno plačal 50 EUR, račun mu je bil nezakonito zvišan za 20 EUR zaradi ponovnega priklopa, česar ni hotel plačati. Zato so mu spet zagrozili, da ga bodo ponovno izklopili, kar so tudi storili. Opremo jim je vrnil nazaj.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V konkretni zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (absolutno bistvena kršitev) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter relativno bistvenih kršitev določb postopka tako sodbe v sporu majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati.

5. Toženec relevantnih pritožbenih razlogov v sporu majhne vrednosti v pritožbi ne navaja. Utemeljenosti tožbenega zahtevka nasprotuje s podajanjem uvodoma povzetih dejanskih navedb, kar je v sporu majhne vrednosti nedopustno. Tudi sicer se niti te navedbe ne nanašajo na relevantno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožnica vtožuje plačilo po štirih izstavljenih računih, ki jih toženec ni plačal (za obdobje od maja do avgusta 2020) ter zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznih računov do vložitve izvršilnega predloga (obračun obresti, A 13), toženčev ugovor pa se ni nanašal na vtoževane račune, niti ne na obdobje, ko so bili ti računi izstavljeni, temveč na toženčeve pretekle obveznosti do tožnice, ki pa niso predmet tega postopka. Toženec v odgovoru na dopolnitev tožbe ni ugovarjal posameznim navedbam tožnice ter predloženim računom, iz katerih je razvidna specifikacija opravljenih storitev tožnice, temveč je zgolj ponatisnil svoj ugovor, kar je storil tudi v prvi pripravljalni vlogi. Navedb tožnice tako ni prerekal, ta pa je svojo terjatev izkazala s predložitvijo ustreznih listin.

6. Ker torej toženec v pritožbi ne uveljavlja dopustnih pritožbenih razlogov v sporu majhne vrednosti, saj podaja le dejanske navedbe, ki jih je podal že pred sodiščem prve stopnje in ki se niti ne nanašajo na vtoževane račune, ampak na toženčeve pretekle obveznosti, sodišče druge stopnje na te nedopustne pritožbene navedbe ne odgovarja. Ob s strani sodišča prve stopnje ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo in pravilno uporabilo materialno pravo. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).