Supreme Court dismisses review application because cost award is accessory and not a final procedural decision.

Predlog se zavrže.

[JEDRO]

Sklep o stroških pravdnega postopka (ne glede na to, ali je vsebovan v "enotni" odločbi (sodbi in sklepu), s katero se postopek konča, ali je izdan kot samostojen sklep) ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Odločitev o povrnitvi stroškov je namreč zgolj akcesorne narave in je odvisna od odločitve o sporu ter s tem v zvezi od uspeha posamezne stranke v njem. Ker revizija zoper tak sklep ni dovoljena (prvi odstavek 384. člena ZPP), je sodišče ob smiselni uporabi 377. člena ZPP predlog za dopustitev revizije kot nedovoljen zavrglo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da mora tožnica prvemu tožencu povrniti 597,31 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka dalje do plačila (I. točka izreka), in da mora tožnica drugemu tožencu povrniti 489,60 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Odločilo je, da drugi toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje je tožnica vložila predlog za dopustitev revizije. Predlaga dopustitev revizije glede vprašanja, ali je Okrožno sodišče v Mariboru (pravilno: Celju) s pravnomočnim sklepom z dne 28. 2. 2022 ravnalo v nasprotju z določbo 354. člena v povezavi z določbo 6. točke 355. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ker je v postopku osebnega stečaja treba ločiti med stroški, ki se plačajo iz stečajne mase in jih plača upravitelj, in stroški, ki predstavljajo stroške stečajnega dolžnika, ki jih je ta dolžan plačati sam, saj fizična oseba, nad katero se vodi stečajni postopek, ohrani poslovno (in s tem pravdno) sposobnost za tiste stroške, ki jih je dolžna plačati iz premoženja, ki je izvzeto iz stečajne mase, pri čemer bi morali stečajno maso bremeniti le stroški pravdnih postopkov, ki jih je sprožil ali odobril stečajni upravitelj.

4. Predlog ni dovoljen.

5. Predlagateljica s postavljenim vprašanjem izpodbija odločitev sodišč prve in druge stopnje glede stroškov pravdnega postopka (ki sta jih sodišči prve in druge stopnje naložili v plačilo tožnici kot strošek stečajnega postopka). Sklep o stroških pravdnega postopka (ne glede na to, ali je vsebovan v „enotni“ odločbi (sodbi in sklepu), s katero se postopek konča, ali je izdan kot samostojen sklep 1 ) ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Odločitev o povrnitvi stroškov je namreč zgolj akcesorne narave in je odvisna od odločitve o sporu ter s tem v zvezi od uspeha posamezne stranke v njem. Ker revizija zoper tak sklep ni dovoljena (prvi odstavek 384. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), je sodišče ob smiselni uporabi 377. člena ZPP predlog za dopustitev revizije kot nedovoljen zavrglo 2 ' 3 skupaj z v njem vsebovano stroškovno zahtevo. Predlagateljica, ki s predlogom ni uspela, namreč sama krije svoje stroške postopka za dopustitev revizije (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

6. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 V obravnavanem primeru namreč predlagateljica v predlogu za dopustitev revizije skuša predstaviti, da izpodbijani procesni sklep pomeni konec postopka.

2 Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča II DoR 300/2020, II DoR 96/2020, II DoR 115/2020 in ostale.

3 Ob tem velja dodati, da gre v obravnavani zadevi za pravdne stroške v znesku 597,31 EUR in znesku 489,60 EUR, torej (tudi) za spor majhne vrednosti. Po osmem odstavku 458. člena ZPP v sporih majhne vrednosti revizije ni. Če zakon določa, da revizije ni, je ni mogoče niti dopustiti (drugi odstavek 367. člena ZPP). Predlog za njeno dopustitev posledično ni dovoljen in ga Vrhovno sodišče zavrže (377. člen ZPP).