Appeal dismissed; employer paid debt after receiving notices, so first-instance costs ruling stands.

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Tožnica je toženki poslala dve obvestili, s katerima jo je obvestila o uporabi nepravilne formule za obračun nadomestila plač in normiranega števila ur, o višini preplačila in ji predlagala podpis izjave o povračilu preplačila z odtegljaji od plače, toženka pa je v odgovoru na tožbo priznala, da je obe obvestili prejela, torej je bila s terjatvijo in načinom njene poravnave seznanjena. Z obvestilom z dne 1. 12. 2021 je bila opozorjena tudi na možnost pričetka sodnega postopka zaradi izterjave terjatve. Toženka je dolg poravnala 7. 7. 2022, kar je po vložitvi tožbe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se umik tožbe vzame na znanje (točka I izreka), da se postopek ustavi (točka II izreka), da je toženka dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka v višini 261,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka (točka III izreka), in da je zavezanka za plačilo sodne takse toženka (točka IV izreka).

2. Zoper sklep (pravilno: zoper odločitev o stroških postopka v točki III izreka in odločitev, da je zavezanka za plačilo sodne takse v točki IV izreka, saj za izpodbijanje sklepa v točkah I in II nima pravnega interesa) se pritožuje toženka zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka ter napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep (v izpodbijanem delu) spremeni tako, da tožnici naloži v plačilo stroške postopka oziroma da sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje (pravilno: odločanje) ter tožnici naloži v plačilo še stroške pritožbenega postopka. Ravnanje delodajalca v primeru ugotovitve nepravilnosti pri izplačilu plače javnega uslužbenca je predpisano v 3.a členu ZSPJS. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala vračilo preveč plačane plače iz naslova nadomestil plač (COVID dodatkov), ki so ji bili preveč izplačani. Ti so skladno z določbo 126. člena ZDR-1 sestavni del plače, zato je potrebno upoštevati določbo 3.a člena ZSPJS. Tožnica ni ravnala po tej določbi, saj toženki ni posredovala svojih ugotovitev glede preveč izplačane plače, tako da ta ni mogla vedeti, kaj je razlog za ta zahtevek in ali je sploh pravilno zastavljen. Tudi ji ni vročila pisnega poziva k podpisu dogovora. Po stališču v pritožbi je postopanje po 3.a členu ZSPJS procesna predpostavka, ki je tožnica ni izpolnila. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica je podala odgovor na pritožbo. Navaja, da je neutemeljena in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne s stroškovno posledico.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), in ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni storilo, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da za odločitev o stroških postopka ni pomembno, ali je bila tožnica dolžna postopati po 3.a členu Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji), saj je za odločitev bistveno le, ali je bila toženki dana možnost, da se s terjatvijo pred postopkom seznani in jo lahko poravna. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica toženki poslala dve obvestili, in sicer z dne 28. 9. 2021 in z dne 1. 12. 2021, s katerima jo je obvestila o uporabi nepravilne formule za obračun nadomestila plač in normiranega števila ur, o višini preplačila in ji predlagala podpis izjave o povračilu preplačila z odtegljaji od plače, toženka pa je v odgovoru na tožbo priznala, da je obe obvestili prejela, torej je bila s terjatvijo in načinom njene poravnave seznanjena. Z obvestilom z dne 1. 12. 2021 je bila opozorjena tudi na možnost pričetka sodnega postopka zaradi izterjave terjatve.

7. Toženka je dolg poravnala 7. 7. 2022, kar je po vložitvi tožbe. Tožba je bila tako potrebna, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je dolžna tožnici povrniti potrebne stroške postopka, pravilna. Sodišče je pravilno uporabilo določbi 156. in 155. člena ZPP ter Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2005 in naslednji), pravilna pa je tudi odločitev, da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse.

8. Iz navedenega izhaja, da je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9. Odločitev o stroških postopka temelji na 165. in 154. členu ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Tožnica pa svoje stroške pritožbenega postopka krije sama, saj z njim k odločitvi o pritožbi ni bistveno prispevala (155. člen ZPP).