Appeal dismissed; prior final decision on widow's pension claim bars re-litigation under ZUP Art. 129.1.4.1.
Legislator summary
AI generatedThe High Labour and Social Court dismissed the appeal, upholding the first-instance judgment that rejected the widow's pension claim. The court found that the deceased insured had not met the required pension contribution period, and the applicant was not eligible due to age at the time of death. Crucially, the court ruled that since a final administrative decision on this specific matter already existed, the pension fund was legally obligated to reject the new request under Article 129 of the Administrative Procedure Act.
Legislator headnote
AI generatedArticle 129.1.4.1 of the Administrative Procedure Act; Article 63 of the Labour and Social Courts Act; Where a final decision has been rendered on the same administrative matter and the factual or legal basis for the claim has not changed, the authority must reject the request for the same right or obligation.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in potrdita sodba ter sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
V obravnavani zadevi se ni spremenila dolžina 6 let, 8 mesecev in 7 dni pokojninske dobe, ki jih je do smrti dopolnil pokojni zavarovanec. Kot je bilo tožnici temeljito pojasnjeno v vseh dosedanjih predsodnih in sodnih postopkih, ki so že pravnomočno zaključeni, bi moral pokojni mož do svoje smrti dopolniti najmanj 12 let in 8 mesecev pokojninske dobe. Le če bi bili izpolnjeni pogoji na strani umrlega zavarovanca, določeni v 52. členu ZPIZ-2, bi tožnica kot vdova lahko pridobila pravico do vdovske pokojnine, če bi hkrati tudi sama izpolnila pogoj predpisane starosti.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 3. 8. 2021 in št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 22. 4. 2021 (I. tč. izreka), ker je presodilo, da sta izpodbijana upravna akta o zavrženju zahteve pravilna in zakonita. Tožbo v delu uveljavljane pravice do vdovske pokojnine po pokojnem A. A., ker je bila ob njegovi smrti stara 50 let, je zavrglo (II. tč. izreka), saj za vsebinsko sojenje ni bilo pogojev.
2. Zoper sodno odločbo se pritožuje tožnica zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilno uporabljenega materialnega prava s predlogom na razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V laični pritožbi, v kateri posamični upravni akti s številko in datumom niso niti identificirani, navaja da jih je zavod izdal na podlagi 172. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju 1 (ZPIZ-2) ter 20. in 22. člena Sporazuma o socialni varnosti z Bosno in Hercegovino. Območna enota zavoda je zavrnila zahtevo za pravico do vdovske pokojnine, čeprav jo je v njenem imenu vložil bosansko-hercegovski nosilec zavarovanja po moževi smrti. Ob smrti moža, po katerem ji gre pravica, ni dopolnila 50 let starosti kot navaja zavod, temveč 57 let. Prilaga izpis iz rojstne matične knjige (A/4). Meni, da sta ji kršena 6. in 14. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravicah in temeljnih svoboščin 2 (EKČP).
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodne odločbe, izdane ob dovolj razčiščenem procesnem stanju in pravilno uporabljenem pravu. V postopku ni prišlo do kršitev iz 339. člena Zakona o pravdnem postopku 3 (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.
V okoliščinah obravnavanega primera ni bila kršena pravica do poštenega sojenja iz 6. člena ali prepoved diskriminacije iz 14. člena EKČP, kot pavšalno zatrjuje pritožnica. Do tovrstnega očitka se tudi zato pritožbeno sodišče glede na 360. člen ZPP posebej ni dolžno niti opredeljevati.
5. V zadevi gre za izpodbojno tožbo zoper odločbo z dne 22. 4. 2021, s katero je bila zavrnjena ponovna zahteva za priznanje vdovske pokojnine po dne ... 2014 umrlem zavarovancu, ki je pri slovenskem nosilcu zavarovanja dopolnil le 6 let 8 mesecev in 7 dni pokojninske dobe, čeprav bi po 52. členu ZPIZ-2 moral dopolniti najmanj 12 let in 8 mesecev pokojninske dobe. Ob uveljavljanju rednega pravnega sredstva je toženec z drugostopenjsko odločbo z dne 3. 8. 2021 tožničino pritožbo sicer zavrnil, hkrati pa prvostopenjsko odločbo z dne 22. 4. 2021 odpravil in ponovno zahtevo za vdovsko pokojnino na podlagi 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku 4 (ZUP) zavrgel. Ugotovil je, da je bilo o isti upravni stvari že pravnomočno odločeno, in da se od izdaje zavrnilnih posamičnih upravnih aktov dejansko stanje ter pravna podlaga, na katero se opira zahteva, nista spremenila.
6. Takšno procesno stanje je na podlagi razpoložljive listinske dokumentacije iz sodnega in upravnega spisa, vključno iz priloženih sodnih spisov XII Ps 1520/2014, XII Ps 782/2016 in XII Ps 759/2018 ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče. Pritožbeno sodišče bistveno pravilnih kronoloških ugotovitev iz 5. tč. obrazložitve izpodbijane sodne odločbe ne povzema znova. Tudi sicer jih pritožnica v dejanskem in pravnem pogledu niti ne prereka.
7. Predhodno navedeno pa pomeni, da je pravna podlaga, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že toženi zavod, nedvomno podana v 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP-a. Po cit. določbi ZUP-a je toženi zavod dolžan zahtevo zavreči , če je bilo o isti upravni stvari že pravnomočno odločeno, pa je stranka z njo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene obveznosti oz. mora ravnati enako, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.
8. V obravnavani zadevi se ni spremenila niti mogla spremeniti dolžina 6 let, 8 mesecev in 7 dni pokojninske dobe, ki jih je do smrti dopolnil pokojni zavarovanec. Kot je bilo tožnici temeljito pojasnjeno v vseh dosedanjih predsodnih in sodnih postopkih, ki so že pravnomočno zaključeni, bi moral pokojni mož do svoje smrti dopolniti najmanj 12 let in 8 mesecev pokojninske dobe. Le če bi bili izpolnjeni pogoji na strani umrlega zavarovanca, določeni v 52. členu ZPIZ-2, bi tožnica kot vdova lahko pridobila pravico do vdovske pokojnine, če bi hkrati tudi sama izpolnila pogoj predpisane starosti. Ker nobeno od navedenih pravno relevantnih dejstev ob smrti pokojnega zavarovanca ni bilo izpolnjeno, je že petič vložena zahteva v obravnavanem predsodnem postopku na podlagi 129. člena ZUP-a zakonito zavržena.
9. Zaradi obrazloženega je tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih posamičnih upravnih aktov na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih 5 (ZDSS-1) v I. tč. izreka izpodbijane sodbe utemeljeno zavrnjen.
Hkrati je tožničina tožba v delu, ki se nanaša na vtoževano pravico do vdovske pokojnine po pokojnem A. A., ker naj bi bila v času moževe smrti stara 57 let in ne le 50 let, kot je v tožbi z dne 1. 9. 2021 sama zapisala (list. št. 1) v II. tč. izreka zakonito zavržena, saj za meritorno sojenje o pravici do vdovske pokojnine ni predpostavke iz 63. člena ZDSS-1. Iz istega procesnega razloga je na podlagi 365. člena ZPP potrebno pritožbo tudi v tem delu zavrniti in potrditi II. tč. izreka prvostopenjske sklepa.
1 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
2 Ur. l. RS (13. 6. 1994) MP, št.7-41/1994 (RS 33/94).
3 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017.
4 Ur. l. RS, št. 80/1999 s spremembami.
5 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.