Supreme Court dismisses revision request regarding inheritance claims against a spousal support agreement and property exchange.

Predlog se zavrne.

[JEDRO]

Predlog se zavrne.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Pravdne stranke so dediči po pokojnem očetu oziroma možu – tožniki so njegovi otroci (iz prejšnjega zakona), toženka pa (nova) žena. V času trajanja njune zakonske zveze, leta 1998, je pokojni sklenil menjalno pogodbo s tretjo osebo, na podlagi katere je svoje stanovanje, ocenjeno na 65.000 DEM, menjal za nepremičnino (s hišo), katere vrednost je bila ocenjena na 96.000 DEM, in se vknjižil v zemljiško knjigo. Zanjo je bilo treba doplačati razliko 31.000 DEM. Nato sta pokojni in toženka sklenila zemljiškoknjižno listino za ureditev zemljiškoknjižnega stanja s stanjem v naravi med zakoncema, s katero je pokojni svoji ženi priznal solastniški delež na sporni nepremični, do ½, in dovolil njeno vknjižbo, ter vzajemno pogodbo o dosmrtnem preživljanju, s katero sta se v zameno za skrb/preživljanje zavezala drugemu prenesti svoj solastniški delež po svoji smrti, kdor pač prej umre. Tožniki menijo, da sta dogovora (delno) neodplačna in sta bila sklenjena izključno zaradi prikrajšanja njihovih nujnih deležev – zahtevajo delno vračilo nepremičnine (do 2881/10000) v zapuščino.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da se zaradi prikrajšanja nujnega deleža tožnikov – dedičem po pokojnem očetu zemljiškoknjižna listina za ureditev zemljiškoknjižnega stanja s stanjem v naravi med zakoncema in pogodba o dosmrtnem preživljanju razveljavita v delu, kolikor je bilo na toženko prenesenega več kot 7119/10000 pokojnikovega deleža sporne nepremičnine ter se vrnitev preostalih 2881/10000 njegovega deleža v njegovo zapuščino doseže z vzpostavitvijo takšnega stanja, kakršno je bilo pred zemljiškoknjižno izvedbo notarskega zapisa, da bo ponovno vknjižena lastninska pravica v korist pokojnega očeta tožnikov, do 2881/10000 (III. točka).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje so tožniki vložili predlog za dopustitev revizije, v katerem zastavljajo naslednja vprašanja:

1. Ali je v primeru, ko eden od zakoncev za pridobitev edinega predmeta skupnega premoženja v vrednosti 96.000 DEM prispeva 65.000 DEM vredno svoje posebno premoženje, vsak od zakoncev na tem skupnem premoženju udeležen do ½ in ali priznanje tega zakonca solastninske pravice drugemu zakoncu do ½ v tem primeru ne predstavlja darilo? 2. Ali morajo biti za to, da bi se pogodba o dosmrtnem preživljanju, ko jo skleneta zakonca, štela za odplačni pravni posel, dogovorjene kakšne posebne dajatve preživljalca preživljancu, ki presegajo njegove obveznosti, določene z ZZZDR, oz. ali morajo za takšno štetje obstojati kakšne posebne okoliščine, in čigavo je tozadevno dokazno breme? 3.

Kateri elementi tveganja so bistveni pri vzajemnih pogodbah o dosmrtnem preživljanju, pri katerih vsak od zakoncev nastopa kot preživljanec in preživljalec, in ali lahko ta pravni posel šteje za odplačnega, če ni enega od teh elementov? 4. Ali v danem primeru okoliščina, da se toženka, katere zaslišanje so predlagali tožniki, ni želela izpovedati kot stranka, ob predmetnem trditvenem in dokaznem obsegu oz. stanju ne prinaša zaključka, da so trditve tožnikov, ki so jih želeli izkazati z njenim zaslišanjem, točne? Poudarjajo, da je oče za pridobitev edinega predmeta skupnega premoženja v vrednosti 96.000 DEM prispeval 65.000 DEM vredno svoje posebno premoženje, zato menijo, da očetovo pogodbeno dogovorjeno priznavanje solastninske pravice toženki, do ½, predstavlja darilo.

Vztrajajo, da sta bila dogovora med pokojnim in toženko neodplačna in sta imela izključni namen prikrajšati njihove nujne deleže. Menijo, da med intimnejšimi partnerji, sploh takšnimi, ki jim je medsebojna pomoč in preživljanje zakonsko naložena, mora v primeru spora o navideznosti odplačnega pravnega posla preživljalec dokazati, da je nudil svojemu partnerju več od zakonskih ali običajno pričakovanih uslug, torej da je dokazno breme, da gre zato z njegove strani za odplačen posel, na njegovi strani, pri čemer se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Kopru Cp 355/99 z dne 9. 11. 1999.

Ne strinjajo se z dodatkom sodišča druge stopnje, da je bila večja verjetnost, da bo pokojni potreboval pomoč, dogovorjeno s pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Opozarjajo, da toženka in pokojni nista sklenila običajne pogodbe, kjer je preživljalec le preživljalec in preživljanec le preživljanec, temveč pogodbo, s katero oba nastopata v svojstvu preživljanca in preživljalca. V tem primeru pa se vprašanje tveganosti ne more nanašati le na vprašanje, ali bo preživljanec sploh potreboval preživljanje in pomoč, ampak tudi, ali bo posameznik sploh izgubil lastninsko pravico oziroma kdo bo prej umrl.

Višjemu sodišču očitajo, da se ni ukvarjalo z vprašanjem, kako bi lahko toženka ob silnem zaostajanju njene plače za povprečno po svoji upokojitvi sploh lahko preživljala pokojnega. Opozarjajo še, da toženka ni pristopila na zadnjo obravnavo, na kateri bi bila zaslišana (o dejanski volji pogodbenikov). Menijo, da bi moralo sodišče šteti, da so tožniki dokazali svoje trditve, a tega ni storilo.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) niso podani, zato je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

7. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).