Supreme Court dismisses revision request regarding age discrimination in a sports club statute and damages amount.

Predlog se zavrne.

[JEDRO]

Predlog se zavrne.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnik je bil trideset let nacionalni kolesarski sodnik. Vsako leto je od toženke pridobil soglasje za izdajo licence za kolesarskega sodnika. Od leta 2015 tega soglasja ne dobi več, ker je prestar. Statut društva določa, da se aktivna kariera sodnika konča s koncem leta, v katerem dopolni 70 let. Tožnik meni, da je taka ureditev arbitrarna in diskriminatorna. S tožbo je zahteval nadomestilo zaradi diskriminacije, objavo sodbe v medijih, izdajo soglasja in da toženka spremeni vsebino statuta (izbriše starostno omejitev).

2. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je toženka dolžna prenehati z diskriminacijo, tako da tožniku izda soglasje k izdaji licence, plačati nadomestilo zaradi diskriminacije v višini 2.000 EUR in v medijih objaviti sodbo. Zavrnilo je zahtevek v višjem znesku in zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnik zahteval, da toženec spremeni statut na način, da se izbriše starostna omejitve 70 let.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika (in toženke) zavrnilo. Navedlo je, da tožnik z zahtevkom za spremembo statuta zasleduje generalno preventivne koristi drugih oseb, ki bi jih sporno pravilo utegnilo prizadeti, za kar nima pravnega interesa. V tem delu je tožba nedopustna in je zato pravilna odločitev o zavrženju tožbe. Ker tožnik od leta 2019 ni več zaprosil za izdajo soglasja, ni utemeljen argument, da zasleduje tudi individualni pravni interes. Glede višine nadomestila je zaključilo, da je ta primerna.

4. Zoper to sodbo tožnik vlaga predlog za dopustitev revizije. Dopustitev revizije predlaga glede vprašanj:

– Ali 1. odstavek 39. člen ZVarD vsebuje pravno podlago za zahtevek za spremembo diskriminatorskega avtonomnega akta osebe zasebnega prava oziroma za zahtevek, kot ga je glede spremembe avtonomnega akta zasebnega prava postavil tožnik, ko s tožbo ni zahteval neposredne spremembe akta zasebnega prava, pač pa je v 1. točki 2. in 3. alineje tožbe zahteval, da tožena stranka preneha z diskriminacijo na način, da sama spremeni Statut društva kolesarskih sodnikov Slovenije in Pravilnik o rangiranju, napredovanju in ocenjevanju kolesarskih sodnikov Slovenije na način, da se črtajo diskriminatorske določbe o starostni omejitvi glede zaključka aktivne kariere kolesarskega sodnika, oziroma na drug ustrezen način tožena stranka sama v obeh aktih odpravi pogoj zaključka aktivne kariere kolesarskega sodnika ali nacionalnega komisarja z 31. 12. v letu, ko je dopolnil 70 let, oziroma sama odpravi vsakršni starostni pogoj kot edini pogoj zaključka aktivne kariere kolesarskega sodnika ali nacionalnega komisarja?

– Ali je mogoče glede na navedbe tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje v skladu z določbo 2. odstavka 39. člena ZVarD odmeriti denarno nadomestilo zaradi izpostavljenosti diskriminaciji višje, kot jo je odmerilo sodišče (2.000,00 EUR), v višini, kot jo je zahteval tožnik s tožbo (3.500,00 EUR), oziroma ali je tako nizko nadomestilo, kot ga je odmerilo prvostopno sodišče in je bilo potrjeno po pritožbenem sodišču, mogoče šteti kot odvrnitveno in kot sorazmerno glede na težo ugotovljene diskriminacije, kot to za sankcije za varstvo pred diskriminacijo predvideva in določa Direktiva Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu?

Pomembnost vprašanj tožnik utemeljuje z zagotovitvijo pravne varnosti, enotne uporabe prava ter neenotne sodne prakse višjih sodišč.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Ker v obravnavanem primeru pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso podani, je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

7. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).