Appeal allowed: Labor court has jurisdiction over wage recovery claims arising from forced repayment of net salary.

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Iz povsem jasnih tožbenih trditev izhaja, da tožnik v posledici prisile, da vrne del izplačane neto plače, dejansko ni prejel plače, do katere je bil upravičen po pogodbi o zaposlitvi. Zahtevek se torej nanaša na temeljno obveznost delodajalca (tožene stranke) iz delovnega razmerja, to je, da delavcu (tožniku) za njegovo delo zagotovi plačo v takšni višini, kot je bila dogovorjena oziroma določena v pogodbi o zaposlitvi. Obveznost plačila zneskov, ki jih zahteva tožnik, je torej glede na tožbene trditve povezana z delovnim razmerjem, ki je obstajalo med strankama. Ob upoštevanju navedenega je na podlagi točke b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 podana stvarna pristojnost delovnega sodišča za odločanje v obravnavanem sporu.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tem sporu (I. točka izreka) ter da je za odločanje stvarno pristojno Okrajno sodišče v Ajdovščini (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da je delovno sodišče stvarno pristojno za odločanje v tem sporu. Iz trditev v tožbi namreč izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki, da mu je tožena stranka na račun nakazovala neto plačo po pogodbi o zaposlitvi, ter da je bil tožnik prisiljen toženi stranki vsak mesec vračati del prejete neto plače v gotovini, saj mu je slednja grozila, da mu bo sicer prekinila delovno razmerje. Iz teh dejstev jasno izhaja, da tožnik dejansko ni prejel plače, do katere je bil upravičen po pogodbi o zaposlitvi. Vsi zahtevki za vračilo so torej neposredno povezani z delovnim razmerjem, saj tožnik dejansko zahteva plačilo neizplačanih delov plače. Ne glede na to, da je neposredni temelj tega zahtevka neupravičena obogatitev, je jasno, da slednja neposredno izvira iz delovnega razmerja. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Po določbi prvega odstavka 19. člena ZPP mora vsako sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost. V skladu z drugim odstavkom 17. člena ZPP se stvarna pristojnost presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana. Navedbe v odgovoru na tožbo, ki jih je pri svoji odločitvi očitno zmotno upoštevalo sodišče prve stopnje, se torej pri določitvi stvarne pristojnosti ne upoštevajo. Skladno s 5. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1), je delovno sodišče med drugim pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. ZDSS-1 torej sprejema tako imenovano subjektivno - objektivno koncepcijo delovnega spora, po kateri je za opredelitev spora kot individualnega delovnega spora odločujoče tako, kdo so stranke postopka, kot tudi sama vsebina pravnega razmerja (podana morata biti oba kriterija).

6. Iz trditvene podlage tožbe izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas od 1. 4. 2015 do 6. 2. 2020, ko mu je zaradi invalidske upokojitve delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Tožnik zatrjuje, da mu je tožena stranka plačo sicer nakazovala na bančni račun, vendar pa ji je moral del prejete neto plače v gotovini vsakomesečno vračati nazaj, saj bi mu sicer tožena stranka prekinila delovno razmerje. V avgustu 2019 se je tožnik, ker je vedel, da bo kmalu invalidsko upokojen, uprl toženi stranki vračati del svoje plače oziroma nadomestila, poleg tega pa je takrat tudi zahteval vrnitev vseh zneskov, ki jih je v preteklosti moral vrniti nazaj. Tožena stranka je takrat njegovemu bratu A. A. izročila znesek 3.829,67 EUR, preostanka pa ne, zato preostanek terja s to tožbo.

7. Glede na takšne navedbe v tožbi je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno stališče, da ni pristojno za odločanje. V konkretni zadevi gre za spor med bivšim delavcem in delodajalcem, tako da je subjektivni kriterij nedvomno podan. Prav tako pa je tudi po vsebini (objektivni kriterij) konkretni spor opredeliti za individualni delovni spor. Iz povsem jasnih tožbenih trditev izhaja, da tožnik v posledici prisile, da vrne del izplačane neto plače, dejansko ni prejel plače, do katere je bil upravičen po pogodbi o zaposlitvi. Zahtevek se torej nanaša na temeljno obveznost delodajalca (tožene stranke) iz delovnega razmerja, to je, da delavcu (tožniku) za njegovo delo zagotovi plačo v takšni višini, kot je bila dogovorjena oziroma določena v pogodbi o zaposlitvi. Obveznost plačila zneskov, ki jih zahteva tožnik, je torej glede na tožbene trditve, povezana z delovnim razmerjem, ki je obstajalo med strankama. Ob upoštevanju navedenega je na podlagi točke b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 podana stvarna pristojnost delovnega sodišča za odločanje v obravnavanem sporu.

8. Vsled obrazloženemu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (3. točka 365. člena ZPP).

9. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.