Apex court partially allows claim for damages from spoiled kefir grains, remanding case on foreseeability and rejecting reputation loss.

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v II. in I. točki izreka v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo 27.235,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 5. 3. 2018 dalje do plačila, in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. V preostalem delu I. točke izreka, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 5. 3. 2018 do plačila, se pritožba zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Morebitna škoda je tožnici nastala zaradi uničenih kefirnih zrn, do česar je prišlo med postopkom liofilizacije. To predstavlja naravni vzrok škode. Sodišče prve stopnje se je na drugi strani postavilo na stališče, da je vzrok nastale škode okoliščina, da se tožnica ni prepričala, ali ima toženka vsa potrebna dovoljenja za izvajanje storitev liofilizacije. Pri tem iz prvostopenjske sodbe tudi ne izhaja jasno, ali je navedeno dejstvo štelo kot izključni razlog nastale škode ali pa kot okoliščino, ki je pomenila prekinitev naravne vzročne zveze, ki izhaja iz uničenja kefirnih zrn med procesom. V vsakem primeru je takšna presoja zmotna. Okoliščina, da toženka ni obrat za predelovanje živil oziroma da se tožnica o tem ni prepričala, ne more predstavljati vzročne zveze nastali škodi v naravnem pomenu.

Sodišče prve stopnje je prehitro začelo obravnavati vprašanje predvidljivosti škode (prvi odstavek 243. člen OZ), preden je sploh ugotavljalo, ali je tožnici nastala škoda in s kakšno stopnjo krivde je ravnala toženka v smislu 243. člena OZ. Ta omogoča razbremenitev odgovornosti stranke za povračilo „nepredvidljive“ škode le, če ta ni ravnala iz naklepa ali hude malomarnosti.

V skladu s 183. členom OZ sodišče prisodi pravni osebi za okrnitev ugleda ali dobrega imena pravično denarno odškodnino neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni, če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo. Odškodnina po tem pravilu predstavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo. Med dejanja, ki spadajo v domet tega člena teorija navaja predvsem primere neresničnih trditev v sredstvih javnega obveščanja in dejanja nelojalne konkurence. Zaradi povezanosti gospodarskih subjektov v gospodarski verigi bi sicer bila mogoča tudi okrnitev ugleda, kjer predhodna kršitev pogodbe enega udeleženca povzroči nemožnost izpolnitve naslednjega udeleženca tretjemu in posledična izguba ugleda ali dobrega imena. Vendar okoliščine obravnavnega primera kaj takšnega ne utemeljujejo, saj je bila trditvena podlaga tožnice v tem delu preskopa, pa tudi sam dokazni postopek (sicer skromnih) trditev o izgubi poslovnega ugleda ni potrdil.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 37.235,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožnici naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da sobo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo se tožnica zavzema za zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica je zahtevala plačilo odškodnine na temelju poslovne odškodninske odgovornosti. Navaja, da je toženka zanjo izvedla liofilizacijo kefirnih zrn, ki so se v procesu uničila. Liofilizacija je postopek dehidracije in zamrznitve, ki poteka v aparaturi, ki jo ima toženka. Uveljavlja odškodnino zaradi izgubljenega dobička, saj je del kefirnih zrn že imela prodan, in izgube ugleda.

6. Iz prvostopenjske sodbe izhajajo naslednja bistvena dejstva in ugotovitve:

- pravdni stranki sta v letu 2018 sklenili dogovor, da bo toženka za tožnico izvedla liofilizacijo kefirnih zrn,

- toženka je storitev ponudila po ceni 450,00 EUR + DDV,

- med postopkom so se zrna uničila in so bila posledično neuporabna,

- kefirna zrna v skladu s predpisi predstavljajo živilo,

- ponudnik liofilizacije mora izpolnjevati zahteve živilske zakonodaje, obrat, ki jo izvaja, pa mora biti registriran pri Upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR),

- toženka je proizvajalka laboratorijske in procesne opreme ter ne izpolnjuje zahtev živilske zakonodaje niti ni registirirana kot živilsko predelovalni obrat.

7. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zaključilo, da ni podana vzročna zveza kot ena od predpostavk odškodninske odgovornosti. Tožnica, ki se ukvarja z živilsko proizvodnjo, bi morala pred sprejemom ponudbe preveriti ali toženka izpolnjuje vse zahteve, da bi lahko izvedla liofilizacijo. Tožnica je tako pokazala premajhno skrbnost pri izbiri ponudnika, da bi ji sodišče lahko nudilo pravno varstvo. Tožnica tudi ni zahtevala od toženke izpolnjevanja prehranskih standardov. Toženka ni mogla pričakovati škode v obliki izgubljenega dobička zaradi nezmožnosti prodaje kefirnih zrn.

8. Višje sodišče soglaša s pritožnico, da je sodišče prve stopnje zmotno presojalo dejstvo, da toženka ni bila registrirana kot živilsko predelovalni obrat, kot okoliščino, ki izključuje obstoj vzročne zveze. Vzročna zveza kot ena od predpostavk odškodninske odgovornosti pomeni vez med škodljivim dejstvom ali protipravnim ravnanjem in nastalo škodo. V vsakem primeru mora biti vzročnost najprej naravna, da je mogoče v nadaljevanju presojati ali je tudi pravno relevantna. Najprej je torej potrebno presoditi ali je določena okoliščina po naravi zmožna povzročiti škodo.

9. Ne more biti sporno, da je (morebitna) škoda tožnici nastala zaradi uničenih kefirnih zrn, do česar je prišlo med postopkom liofilizacije. To predstavlja naravni vzrok škode. Sodišče prve stopnje se je na drugi strani postavilo na stališče, da je vzrok nastale škode okoliščina, da se tožnica ni prepričala, ali ima toženka vsa potrebna dovoljenja za izvajanje storitev liofilizacije. Pri tem iz prvostopenjske sodbe tudi ne izhaja jasno, ali je navedeno dejstvo štelo kot izključni razlog nastale škode ali pa kot okoliščino, ki je pomenila prekinitev naravne vzročne zveze, ki izhaja iz uničenja kefirnih zrn med procesom. V vsakem primeru je takšna presoja zmotna. Okoliščina, da toženka ni obrat za predelovanje živil oziroma da se tožnica o tem ni prepričala, ne more predstavljati vzročne zveze nastali škodi v naravnem pomenu.

10. Niti v skladu s teorijo adekvatne vzročnosti, ki je v praksi najpogosteje uporabljena, ni mogoče zaključiti, da bi dejstvo, da toženka ni obrat za predelavo živil, v običajnem, rednem teku stvari pripeljala do škodnega dogodka kot v konkretnem primeru. Do drugačnega rezultata ne pripelje niti teorija o ratio legis vzročnosti , v skladu s katero so relevantni samo tisti vzroki, ki jih pravna norma glede na svoj namen šteje za vzroke. Zakon o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili – ZZUZIS določa „pogoje, ki jih morajo izpolnjevati živila, aditivi za živila in izdelki ter snovi, ki prihajajo v stik z živili, da so zdravstveno ustrezni ter ureja zdravstveni nadzor nad njihovo proizvodnjo in prometom z namenom, da se varuje zdravje ljudi, zaščitijo interesi potrošnika in omogoča nemoten promet na notranjem trgu in s tretjimi državami, spremljanje zdravstvene ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili“ (1. člen). Namen zakona je torej v varovanju zdravja ljudi, ne pa v preprečitvi uničenja živil ali pomožnih snovi v procesih proizvodnje.

11. Že iz navedenih razlogov izhaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri presojanju vzročne zveze, ko je zaključilo, da ta ni podana iz razloga, ker toženka ni imela ustreznega dovoljenja za proizvodnjo kefirnih zrn. Poleg tega je sodišče prve stopnje to dejstvo neutemeljeno štelo v „škodo“ tožnice, glede na ugotovitev, da je toženka sama ponujala navedeno storitev. Drugih predpostavk poslovne odškodninske odgovornosti sodišče prve stopnje ni obravnavalo. To bo moralo storiti v ponovljenem postopku. Na tem mestu se zdi višjemu sodišču smiselno opozoriti tudi na to, da je sodišče prve stopnje prehitro začelo obravnavati vprašanje predvidljivosti škode (prvi odstavek 243. člen OZ), preden je sploh ugotavljalo, ali je tožnici nastala škoda in s kakšno stopnjo krivde je ravnala toženka v smislu 243. člena OZ. Ta omogoča razbremenitev odgovornosti stranke za povračilo „nepredvidljive“ škode le, če ta ni ravnala iz naklepa ali hude malomarnosti. Prav tako je po presoji višjega sodišča prestroga razlaga kriterija predvidljivosti škode glede na to, ali je toženka vedela za namen prodaje kefirnih zrn. Pri vprašanju predvidljivosti škode, je treba razlikovati tipične in atipične pogodbene interese. Glede na dejavnost tožnice (proizvodnja mlečnih izdelkov) in da gre za gospodarske subjekte, prodaja kefirnih zrn nadaljnjim strankam ali uporabnikom ne predstavlja ravno atipičnega interesa, na katerega bi morala tožnica toženko predhodno obvestiti.

12. Višje sodišče pa se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje glede zavrnitve dela zahtevka v višini 10.000,00 EUR, s katerim je tožnica zahtevala povračilo nepremoženjske škode zaradi okrnitve ugleda ali dobrega imena. V skladu s 183. členom OZ sodišče prisodi pravni osebi za okrnitev ugleda ali dobrega imena pravično denarno odškodnino neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni, če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo. Odškodnina po tem pravilu predstavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo. Med dejanja, ki spadajo v domet tega člena teorija navaja predvsem primere neresničnih trditev v sredstvih javnega obveščanja in dejanja nelojalne konkurence. 1 Zaradi povezanosti gospodarskih subjektov v gospodarski verigi bi sicer bila mogoča tudi okrnitev ugleda, kjer predhodna kršitev pogodbe enega udeleženca povzroči nemožnost izpolnitve naslednjega udeleženca tretjemu in posledična izguba ugleda ali dobrega imena. Vendar okoliščine obravnavnega primera kaj takšnega ne utemeljujejo, saj je bila trditvena podlaga tožnice v tem delu preskopa, pa tudi sam dokazni postopek (sicer skromnih) trditev o izgubi poslovnega ugleda ni potrdil. To je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo v 32. in 33. točki obrazložitve, kar sprejema tudi višje sodišče. V tem delu je višje sodišče zato pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo delno potrdilo.

13. V posledici zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno razveljavilo ter vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje kot izhaja iz izreka te odločbe (355. člen ZPP). V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Napotki sodišču prve stopnje izhajajo iz zgornje obrazložitve. Višje sodišče ocenjuje, da pomanjkljivosti ne more odpraviti samo. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, je ostal neraziskan večji sklop dejstev, o čemer se ne more prvič izreči višje sodišče. S tem višje sodišče tudi varuje ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe, ki bi bila v nasprotnem primeru kršena.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na četrtem odstavku 166. člena ZPP.