Supreme Court dismisses appeal for conditional release when plaintiff lacks legal interest and fails to amend claim in time.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

Pritožnik bi lahko spremenil tožbo do konca postopka na prvi stopnji, saj ovir za to ne zatrjuje. Šele v pritožbi navedena modifikacija tožbe je tako prepozna.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo, vloženo zoper odločbo Ministrstva za pravosodje, št. 7200-336/2021/3 z dne 29. 7. 2021, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za pogojni odpust s prestajanja kazni zapora.

2. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da tožnik za izpodbojno tožbo nima več pravnega interesa, saj je bil na podlagi druge odločbe že pogojno izpuščen na prostost. Ker je s tem dosegel, kar je zahteval v tožbi, si z njo ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Glede uveljavljanja odškodninske odgovornosti, kar je kot namen vložene tožbe zatrjeval tožnik, je sodišče pojasnilo, da pravnibi za kaj takega moral uveljavljati ugotovitveni zahtevek. Tega pa kljub spremenjenim okoliščinam ni storil do sprejetja odločitve sodišča prve stopnje.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo iz vseh razlogov iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. V obrazložitvi navaja, da je vložil tožbo, ker je bil z izpodbijano odločbo oškodovan v svojih pravicah in pravnih koristih. Z odločitvijo toženke je poseženo v njegove ustavne pravice, „hkrati pa bi z zavrženjem predmetne tožbe naslovno sodišče tožečo stranko prikrajšalo v pravici do sodnega varstva“. Če bo sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, bo imel podlago za uveljavljanje odškodninske odgovornosti v skladu s 26. členom Ustave. Zato naj sodišče ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, namesto da ga odpravi.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Iz izpodbijanega sklepa izhaja stališče, da pritožnik za obravnavo vložene izpodbojne tožbe ne izkazuje pravnega interesa, saj glede na dejanske in pravne okoliščine primera (izdaja nove, pozitivne odločbe z dne 22. 3. 2022 in dejanski pogojni odpust s prestajanja kazni zapora) odprava izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek ne bi mogla pripeljati do izdaje odločbe, s katero bi bilo ugodeno njegovi prošnji za pogojni odpust. Tako izboljšanje pritožnikovega pravnega položaja je bilo namreč že doseženo.

7. Pritožnik ne nasprotuje stališču, da za odpravo izpodbijanega upravnega akta nima pravnega interesa. Vztraja pa, da želi s tožbo pridobiti pravni temelj za uveljavljanje škode, zato v pritožbi spreminja tožbeni zahtevek.

8. Pritožba s to in z drugimi navedbami, povzetimi v 3. točki te obrazložitve, ne more uspeti. V celoti so namreč povezane z utemeljevanjem zahteve, naj sodišče ugotovi nezakonitost izpodbijane zavrnilne odločbe. Vendar se izpodbijani sklep na tako zahtevo, ki vzpostavlja ugotovitveno tožbo iz druge alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1, sploh ne nanaša, saj tožba, ki je bila vložena kot izpodbojna, v času trajanja postopka pred sodiščem prve stopnje ni bila spremenjena. Razlogov za to pritožnik ne navaja in ne trdi, da pred odločitvijo sodišča prve stopnje ni imel možnosti, da bi se na nesporne nove okoliščine, nastale po vložitvi predmetne tožbe (to je na pogojni odpust na podlagi odločbe z dne 22. 3. 2022) odzval z ustrezno spremembo izpodbojne tožbe v ugotovitveno, 1 za katero naj bi izkazoval pravni interes.

9. Glede na zadnje navedeno izpodbijana odločitev ne odstopa od stališč Vrhovnega sodišča, ki je v sklepu I Up 189/2017 z dne 4. 7. 2018 (z njim je potrdilo zavrženje izpodbojne tožbe pogojno odpuščenega tožnika s prestajanja kazni zapora) ponovilo svoje stališče, da je postavitev ustreznega tožbenega zahtevka okoliščina na strani pritožnika, ne pa odgovornost sodišča prve stopnje (8. točka obrazložitve). Pred tem je v sklepu I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016 posebej poudarilo, da sodišče prve stopnje ni dolžno pozivati tožnika, naj zaradi možnosti uspeha v upravnem sporu zahteva nekaj drugega od tistega, kar je v tožbi sam zahteval (21. točka obrazložitve), pri čemer pa lahko tožnik ves čas do odločitve sodišča prve stopnje svojo tožbeno zahtevo spremeni in prilagodi morebitnim drugačnim okoliščinam (22. točka; enako v sklepu I Up 45/2019 z dne 3. 7. 2019, na katerega se sklicuje pritožnik).

10. Pritožnik bi torej na podlagi že znanih in utrjenih stališč sodne prakse lahko spremenil tožbo do konca postopka na prvi stopnji, saj ovir za to ne zatrjuje. Šele v pritožbi navedena modifikacija tožbe je tako prepozna, pritožnikov očitek, da naj bil z zavrženjem prikrajšan za pravico do sodnega varstva, pa neutemeljen.

11. Po obrazloženem je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1) .

1 Iz predloženega spisa izhaja, da ga je prvostopenjsko sodišče pozvalo, naj pove, ali zaradi pogojnega odpusta vztraja pri vloženi tožbi in če da, da pojasni pravni interes za tožbo.