Appeal dismissed; ski resort hole caused by grooming is not a defect under liability law.

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije stroške tega pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Sporna luknja, ki je na sankaški progi nastala v posledici načina sankanja, torej v posledici obrabe sankaške proge, ne predstavlja takega mesta na sankališču, katerega povprečni sankač ob upoštevanju vedenjskih pravil ne bi bil sposoben presankati in ki ga glede na velikost, obliko in lokacijo ne bi mogel pričakovati.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) s tožbo zahteva povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode, ki jo je utrpela 10. 2. 2018, ko se je poškodovala med sankanjem.

2. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo tožbeni zahtevek zavrnilo in tožnici naložilo, da toženi stranki (v nadaljevanju toženki) povrne pravdne stroške.

3. Tožnica v pravočasni pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da z vmesno sodbo ugotovitvi, da je toženka odgovorna za tožnici nastalo škodo, podredno pa predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožba utemeljuje sprva z nasprotjem med razlogi sodbe, in sicer, da ugotovitev o obstoju luknje na sankališču negira zaključek o urejenosti/kontroliranosti proge. Trdi še, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker sodišče ni presojalo navedb o odsotnosti pregleda/kontrole oziroma ustrezne ureditve med obratovanjem, pa tudi ne navedb o odsotnosti zdravniške pomoči.

6. S stališča pravne kvalifikacije, kakršno je v zadevi zavzelo prvostopno sodišče, ima sodba sodišča prve stopnje razloge o pritožbeno izpostavljenih odločilnih dejstvih glede obveznosti upravljavca sankališča. Z razlogi, iz katerih so bili očitki o neurejenosti oziroma odsotnosti kontrole zavrnjeni, je moč polemizirati v okviru pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker je tako preizkus sodbe mogoč, postopkovni očitek iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

7. V sodbi so razjasnjene tudi okoliščine v zvezi z nudenjem pomoči tožnici po nezgodi. Sodišču prve stopnje pa se do očitkov v zvezi z odsotnostjo zdravniške pomoči oziroma pomoči reševalcev ni bilo potrebno opredeliti. Ta dejstva namreč niso relevantna za odločitev o odgovornosti za škodo, do katere je po tožbenih trditvah prišlo, ker je tožnica s sankami zapeljala v globoko vdolbino na sankaški progi. Tako tudi postopkovni očitek, ki je po vsebini usmerjen v uveljavljanje kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni podan 1 .

8. Pritožba ugotovitev prvostopnega sodišča o opravljenem teptanju sankališča izpodbija s trditvijo, da sta gradbena dnevnika neverodostojna. Ugotovitev sodišča o spremljanju stanja na sankališču pa izpodbija s trditvijo, da že sam obstoj luknje kaže na to, da sankališče ni bilo nadzorovano. S temi trditvami pritožba podaja lastno oceno dokazov, s katero pa pravilnosti dokazne ocene sodišča, narejene tudi na podlagi izpovedbe prič, ni moč izpodbiti.

9. Pritožbeno niso sporne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, (i) da je zavarovanec toženke upravljavec sankališča, (ii) da je predmetno sankališče narejeno in namenjeno za sankanje, ki ga stroka opisuje kot sankanje za sprostitev, torej za osnovni način sankanja, pri katerem se ne razvijajo velike hitrosti in katero je primerno za tiste, ki se sankajo bolj redko, otroke in sankače z malo izkušnjami ter (iii) da se je tožnica poškodovala, ko je na sankališču zapeljala v vdolbino, ki je nastala v posledici načina sankanja, ko sankači s sanmi in nogami ″razrijejo″ sankaško progo. Pritožbeno sporna pa je presoja, ali je sankaška proga na delu, kjer se je tožnica poškodovala, še ustrezala standardu primerno vzdrževane sankaške proge ter ali je sporna vdolbina na smučišču predstavljala tako neprilagojeno mesto, ki bi terjalo ukrepanje upravljavca sankališča (označitev oziroma teptanje). Sklicujoč se na sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 719/2014 in Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3728/2009, pritožba namreč trdi, da sporna luknja/vdolbina 2 predstavlja nevarno in neprilagojeno mesto v smislu Zakona o varnosti na smučiščih (v nadaljevanju ZVSmuč-1). Utemeljuje, da luknja takšnih dimenzij kot obravnavana za povprečnega, amaterskega (priložnostnega) sankača, kakršna je bila tožnica, predstavlja mesto, ki se ga ne more normalno prevoziti, ker močno vpliva na mehaniko gibanja sani ter telesa sankača, saj lahko povzroči zabitje, zlom sank in padec sankača, pa tudi odskok sani. Meni, da bi takšna proga, kot je bila dana, delala težave že profesionalnim sankačem, saj so bile luknje enostavno prevelike/pregloboke, da bi se jih dalo varno prevoziti. Trdi, da je bil posledično upravljavec sankališča dolžan odpraviti sporno luknjo, pa tudi vse preostale, do njene odprave sankališče zapreti oziroma najmanj označiti s količki in trakom, da bi se ji tožnica lahko izognila.

10. Po 7. točki 2. člena ZVSmuč-1 neprilagojena mesta na smučarski progi predstavljajo (med drugim) taka mesta, ki lahko pomenijo nevarnost za smučarje in niso posledica obrabe smučarske proge. Sporna luknja/vdolbina, ki na sankaški progi nastane v posledici načina sankanja, torej v posledici obrabe sankaške proge, ne predstavlja takega mesta na sankališču, katerega povprečni sankač ob upoštevanju vedenjskih pravil ne bi bil sposoben presankati in ki ga glede na velikost, obliko in lokacijo ne bi mogel pričakovati. Zato je materialnopravno pravilen zaključek prvega sodišča, da sporno mesto, ki je nastalo v posledici rabe sankališča, ne predstavlja ″neprilagojenega mesta″ v smislu gornje določbe ZVSmuč-1, saj ne pomeni nevarnosti za sankače v smislu te iste določbe. Sankanje je namreč športna dejavnost, ki je (tako kot mnoge druge) po naravi stvari povezana z določenimi nevarnostmi oziroma tveganji, saj se odvija v naravnem okolju s sebi lastnimi zakonitostmi, njeno bistvo je gibanje po različno strmih pobočjih, po različni in lahko tudi spremenljivi snežni podlagi, s posebno opremo ter z različnimi, (lahko) tudi precej velikimi hitrostmi, kar vse povzroča večjo verjetnost nepredvidljivih situacij, v katerih se lahko znajdejo njeni udeleženci. Te nevarnosti, tveganja, ki so za sankaško aktivnost normalne (in posledice njihove uresničitve), mora zato prevzeti nase tisti, ki se z njo ukvarja – sankač 3 .

11. Ker niso podani pritožbeni razlogi, pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma, se je pritožba tako izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

12. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov, ki so ji nastali z njeno vložitvijo (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Zaradi varovanja pravice stranke do izjavljanja se mora sodišče v obrazložitvi svoje odločbe opredeliti do navedb stranke le, če so dopustne in za odločitev relevantne, ter če niso očitno neutemeljene (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-373/97 z dne 22. 2. 2001).

2 Pritožba trdi, da gre za luknjo/vdolbino globine 15 cm, širine 20 cm in dolžine 50 cm, prvo sodišče pa je pod 20. točko obrazložitve ugotovilo, da gre za vdolbino oziroma luknjo globine 10 cm, širine 10 do 20 cm ter dolžine cca. 50 cm.

3 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 1129/2008 z dne 16. 2. 2012.