Appeal dismissed; foreign traffic fine served by fiction, defendant had opportunity to defend.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Iz fotokopije obvestila o vročitvi izhaja, da je odločba o prekršku bila storilcu vročena na naslov, ki je naslov stalnega prebivališča storilca kot tudi hkrati tudi njegov naslov za vročanje. Pri tem iz izpostavljene javne listine izhaja, da je vročitev bila opravljena s fikcijo, po preteku roka za dvig pa je bilo pisanje puščeno v hišnem predalčniku. Pritožba vsled navedenemu neutemeljeno in protispisno zatrjuje, da storilcu predmetna odločba o prekršku ni bila vročena. S pavšalnimi navedbami, da nikoli ni prejel nobene odločbe prekrškovnega organa iz Avstrije, namreč storilec ne more izpodbiti resničnosti dejstev, ki izhajajo iz javne listine.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da se odločba prekrškovnega organa v Avstriji Bezirkshauptmannschaft Hartberg-Fürstenfeld, št. ... z dne ..., ki je postala pravnomočna 20. 10. 2020, zoper storilca: A. A., rojenega ... , EMŠO ... , državljana Republike Slovenije, stanujočega ..., prizna in izvrši (I. točka izreka), ugotovilo, da je bil storilec z odločbo prekrškovnega organa spoznan za odgovornega, da je kršil določilo 10a. odstavka 52. člena Zakona o cestnem prometu, zato je na podlagi 2d. odstavka 99. člena Zakona o cestnem prometu dolžan poravnati denarno sankcijo v višini 230,00 evrov, po priloženem plačilnem nalogu v 15 dneh po pravnomočnosti tega sklepa, po poteku roka za plačilo denarne sankcije pa lahko pri Finančni upravi Republike Slovenije predlaga obročno plačilo (II. točka izreka) ter sklenilo, da v kolikor denarne sankcije v višini 230,00 evrov v roku ne bo plačal, se bo izterjala prisilno (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno odločitev se storilec pravočasno pritožuje ter pri tem uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka ter kršitve materialnih določb po 1. in 2. točki 154. člena Zakona o prekrških (ZP-1), ob čemer uveljavlja tudi kršitev Ustave Republike Slovenije (23. in 29. člen) in Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Zatrjuje, da za postopek o prekršku zoper njega ni vedel do prejema izpodbijanega sklepa ter v zvezi z navedenim zatrjuje, da mu je bila odvzeta možnost obrambe in dokazovanja pred organom države izdaje odločbe. Očita kršitev 6. člena EKČP ter posledično tudi kršitev 29. člena Ustave Republike Slovenije (URS), saj je bila storilcu kot državljanu Republike Slovenije odvzeta možnost obrambe. Predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V postopku priznanja in izvršitve odločbe, s katero je v drugi državi članici EU izrečena denarna kazen v kazenskem ali prekrškovnem postopku domače sodišče v skladu s prvim odstavkom 190. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah med državami članicami EU (ZSKZDČEU-1) o priznanju odloča na podlagi odločbe, s katero je bila izrečena denarna sankcija, ki jo je treba izvršiti, ter obrazca iz priloge 10 tega zakona, ki ga je izpolnil in potrdil pristojni organ države izdaje. V skladu z osmim odstavkom 190. člena ZSKZDČEU-1 z izjemo ugotavljanja morebitne nedopustnosti izvrševanja, domače sodišče prizna odločbo brez posebnega obravnavanja in brez odlašanja ukrene vse, kar je potrebno za njeno izvršitev. Pri tem je vezano na načelo vzajemnega priznavanja, ki je določeno v 3. členu ZSKZDČEU-1, ki določa, da v postopkih po II. delu ter po 8., 9., 12., 14., 16., 17.a , 18., 20. in 22. poglavju tega zakona pristojni organi v Republiki Sloveniji izvršujejo odločbe pristojnih organov drugih držav članic na podlagi vzajemnega priznavanja odločb in pri odločanju ob upoštevanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin presojajo le, ali so predložene ustrezne listine ter izpolnjeni drugi pogoji, ki jih določa ta zakon.

5. V predmetnem postopku odločanja o priznanju in izvršitvi odločbe tujega prekrškovnega organa je sodišče prve stopnje ob upoštevanju določb ZSKZDČEU-1 ugotovilo, da ni podana nobena od predpostavk nedopustnosti izvrševanja odločbe pristojnega organa države izdaje, ki jih določa 186. člen ZSKZDČEU-1, zaradi česar je odločilo, da se odločba prizna in izvrši. Pri tem pa je v 7. točki obrazložitve kratko pojasnilo vsebino odločbe tujega prekrškovnega organa, kot izhaja iz listin, ki jih je predlogu za priznanje in izvršitev priložil pristojni prekrškovni organ Republike Avstrije.

6. Iz opisa dejanj v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je storilec bil sankcioniran ker je prekoračil najvišjo dovoljeno hitrost 80,00 km/h ob upoštevanju merilne tolerance za 49 km/h, zaradi česar mu je bila izrečena globa v višini 230 EUR.

7. V zvezi s trditvami pritožnika, da s postopkom zoper njega ni bil seznanjen, s čimer smiselno zatrjuje, da mu v postopku pred prekrškovnim organom Republike Avstrije ni bila dana možnost, da bi se izjavil o prekršku, pritožbeno sodišče po pregledu spisovnega gradiva ugotavlja, da iz k dopisu Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 9. 10. 2020 priložene fotokopije obvestila o vročitvi RV 0209 7138 4 SI (l. št. 14 in 15 spisa) izhaja, da je odločba o prekršku bila storilcu vročena na naslov, ki je naslov stalnega prebivališča storilca kot tudi hkrati tudi njegov naslov za vročanje (l. št. 18 spisa). Pri tem iz izpostavljene javne listine (obvestila o vročitvi RV 0209 7138 4 SI) izhaja, da je vročitev bila opravljena s fikcijo, po preteku roka za dvig pa je bilo pisanje puščeno v hišnem predalčniku. Pritožba vsled navedenemu neutemeljeno in protispisno zatrjuje, da storilcu predmetna odločba o prekršku ni bila vročena. S pavšalnimi navedbami, da nikoli ni prejel nobene odločbe prekrškovnega organa iz Avstrije, namreč storilec ne more izpodbiti resničnosti dejstev, ki izhajajo iz javne listine (obvestila o vročitvi RV 0209 7138 4 SI). Ker se je glede na povzeto storilec imel možnost dejansko seznaniti z odločbo tujega prekrškovnega organa, so tudi pritožbeni očitki o kršitvi 6. člena EKČP ter 29. člena URS neutemeljeni 1 .

8. Glede na vse navedeno ni nobenega dvoma o tem, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni izkazan nobeden izmed razlogov iz 186. člena ZSKZDČEU-1 za zavrnitev priznanja in izvrševanja odločbe pristojnega organa države izdaje.

9. Ker je glede na navedeno storilčeva pritožba neutemeljena in ker tudi v okviru uradnega preizkusa v skladu s 159. členom ZP-1 pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

1 Sklep VSC PRp 11/2020, na katerega se sklicuje pritožba, od v tej odločbi zavzetih razlogov ne odstopa, temveč jih kvečjemu potrjuje.