Appeal dismissed; plaintiff bears costs because defendant did not fulfill claim triggering cost exemption.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Skladno s 157. členom ZPP mora tožena stranka, ki zahtevek pripozna (izpolnitev pomeni smiselno pripoznanje) povrniti pravdne stroške tožeči stranki, razen če ni dala povoda za tožbo. O povodu za tožbo govorimo takrat, ko lahko tožeča stranka na podlagi ravnanja tožene stranke pred pravdo sklepa, da bo potrebna sodna intervencija za varstvo njenih interesov. Za odločitev o tem, ali je tožena stranka tista, ki mora tožeči stranki v obravnavni zadevi povrniti stroške pravdnega postopka, morajo biti torej izpolnjeni (vsi) trije pogoji: (1) tožena stranka je dala povod za tožbo, (2) tožena stranka je izpolnila zahtevek in (3) tožeča stranka je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

Ker pravdni stroški niso „pripadek“ zahtevka samega, saj zahtevek za njihovo plačilo nima nobene zveze z materialno pravico, glede katere tožeča stranka uveljavlja sodno varstvo, se je treba na pravilo iz prvega odstavka 158. člena ZPP opreti tudi v primeru, kadar tožeča stranka „skrči“ tožbeni zahtevek tako, da vztraja le še pri povrnitvi pravdnih stroškov (t.i. „skrčitev“ tožbe na stroške postopka). Stroškovna odločitev je torej odvisna od tega, ali je umik tožbe posledica toženčeve izpolnitve zahtevka ali ne. Če glavnega zahtevka ni več, ni mogoče razpravljati o njegovi utemeljenosti kot o predhodnem vprašanju, da bi sodišče odločilo o stroških postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se (I.) umik tožbe vzame na znanje in se postopek ustavi in (II.) tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki v roku 15 dni od prejema sklepa povrniti pravdne stroške v znesku 6.962,54 EUR s pripadki.

2. Zoper II. točko navedenega sklepa se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep v II. točki izreka spremeni tako, da naloži toženi stranki, da mora plačati tožeči njene pravdne stroške oziroma da izpodbijani sklep razveljavi in ga pošlje sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica trdi, da je sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev sprejelo na podlagi napačnega izhodišča, da vrnitev kupnine tožeči stranki, ki so ji jo vrnili pravni nasledniki po pokojni A. A. kot posledici v (nadaljnjih) pravdnih postopkih ugotovljene ničnosti prodajnih pogodb (ki jih je tožeča stranka sklenila s pravnimi nasledniki), ne more pomeniti izpolnitve tožbenega zahtevka v tej zadevi, na kar naj ne bi vplival niti razlog, zaradi katerega se je tožeča stranka odločila za umik tožbe, niti to, ali je tožbeni zahtevek utemeljen. Ker je bila tožeči stranki na tak način povrnjena vsa glavnica skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki jo je zahtevala tožeča stranka v tej zadevi, je takoj po prejemu celotne kupnine (22.3.2021) umaknila tožbo, vztraja pa še pri povrnitvi pravdnih stroškov. Poudarja, da pravni prednik tožene stranke ni v celoti izpolnil obveznosti iz menjalne pogodbe iz leta 1977 (ni uredil vknjižbe (takrat družbene) lastnine s pravico uporabe v korist pravnega prednika tožeče stranke niti ga ni obvestil o kupoprodajni pogodbi za sporno nepremičnino iz leta 1978, prav tako tožena stranka ni izpolnila obveznosti iz pogodbe iz leta 2008). Tožeča stranka je tožbo zoper toženo stranko vložila, ko še ni bila seznanjena s kupoprodajno pogodbo iz leta 1978 niti s pravnim dejstvom, da je ona sama lastnica sporne nepremičnine. Če bi za to vedela, ne bi sklenila prodajnih pogodb s pravnimi nasledniki A. A. in jim ne bi plačala kupnine, posledično pa tudi ne bi bilo potrebno vložiti tožbe zoper toženo stranko na povrnitev kupnin.

6. Tožeča stranka je ob umiku tožbe predlagala, da glede na to, da je prejela vrnjene kupnine od pravnih naslednikov po pokojni A. A., sodišče toženi stranki naloži povrnitev njenih pravdnih stroškov, ki predstavljajo škodo, ki je tožeči stranki nastala zaradi tega, ker tožena stranka ni izpolnila obveznosti iz menjalne pogodbe. Tožeča stranka s tem (pravzaprav) zatrjuje, da je prišlo do podobne situacije, kot da bi v pravdi zmagala. Pri odločanju o povračilu stroškov tožniku, ki umakne tožbo, je treba pri smiselno upoštevati določbe prvega odstavka 154. ter 155. člena ZPP (pravila o povračilu stroškov po načelu uspeha).

7. Skladno s 157. členom ZPP mora tožena stranka, ki zahtevek pripozna (izpolnitev pomeni smiselno pripoznanje) povrniti pravdne stroške tožeči stranki, razen če ni dala povoda za tožbo. O povodu za tožbo govorimo takrat, ko lahko tožeča stranka na podlagi ravnanja tožene stranke pred pravdo sklepa, da bo potrebna sodna intervencija za varstvo njenih interesov. Za odločitev o tem, ali je tožena stranka tista, ki mora tožeči stranki v obravnavni zadevi povrniti stroške pravdnega postopka, morajo biti torej izpolnjeni (vsi) trije pogoji: (1) tožena stranka je dala povod za tožbo, (2) tožena stranka je izpolnila zahtevek in (3) tožeča stranka je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

8. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da glede na to, da je tožeča stranka v tem sporu od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine zaradi kršitve menjalne pogodbe, vrnitev (prej opisane) kupnine (četudi v znesku, enakem vtoževanemu), ne more pomeniti izpolnitve konkretnega tožbenega zahtevka. Na podlagi navedenega je mogoče zaključiti, da ni podan eden od zgoraj navedenih pogojev za uporabo pravila, določenega v 157. členu ZPP in zato zahtevek tožeče stranke za povrnitev njenih pravdnih stroškov ni utemeljen.

9. Sodišče prve stopnje je po tem, ko je zaradi umika tožbe postopek ustavilo, odločitev o stroških postopka pravilno oprlo na prvi odstavek 158. člena ZPP, ki določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

10. Kot je pravilno pojasnilo, navedena določba pomeni poseben primer povračila stroškov po načelu krivde. Velja pravilo, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti vse pravdne stroške. Razlog, zaradi katerega se je odločila za umik tožbe, ni pomemben. Pri umiku tožbe tudi ni pravno relevantno, ali je tožbeni zahtevek utemeljen. Edina izjema od pravila, ki k povrnitvi stroškov zavezuje tožnico, je umik tožbe po izpolnitvi zahtevka.

11. Ker pravdni stroški niso „pripadek“ zahtevka samega, saj zahtevek za njihovo plačilo nima nobene zveze z materialno pravico, glede katere tožeča stranka uveljavlja sodno varstvo, se je treba na pravilo iz prvega odstavka 158. člena ZPP opreti tudi v primeru, kadar tožeča stranka „skrči“ tožbeni zahtevek tako, da vztraja le še pri povrnitvi pravdnih stroškov (t.i. „skrčitev“ tožbe na stroške postopka). Stroškovna odločitev je torej odvisna od tega, ali je umik tožbe posledica toženčeve izpolnitve zahtevka ali ne. Če glavnega zahtevka ni več, ni mogoče razpravljati o njegovi utemeljenosti kot o predhodnem vprašanju, da bi sodišče odločilo o stroških postopka (N. Betteto, v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS, GV, Ljubljana, 2009, str. 46 in 47).

12. Utemeljeno je zato sodišče prve stopnje zaključilo, da povrnitev stroškov postopka ne more temeljiti na določbah o pogodbeni odškodninski odgovornosti in da mora morebitno škodo, nastalo zaradi (zatrjevane) toženkine kršitve menjalne pogodbe iz leta 1977 (za katero tožeča stranka trdi, da jo predstavljajo priglašeni stroški), tožeča stranka zahtevati s posebno tožbo, ne pa v okviru odločanja o povrnitvi stroškov v tem postopku.

13. Ker v obravnavanem primeru do umika tožbe ni prišlo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka, ni podlage za uporabo izjeme od splošnega pravila o povrnitvi stroškov v primeru umika tožbe iz 158. člena ZPP.

14. Glede na navedeno pritožba tožeče stranke ni utemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

15. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP).