Appeal dismissed; court found assets sufficient for tax without threatening business activity.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Čim ima predlagatelj taksne oprostitve kakršnikoli premoženje, ki brez ogrožanja njegove dejavnosti zadošča za plačilo sodne takse, predlogu predlagatelja za oprostitev plačila sodne takse ni mogoče ugoditi.

Prvostopenjsko sodišče je pri tem pravilno toženi stranki očitalo pomanjkljivo trditveno podlago njeni vlogi za taksno oprostitev, ker ni navedla, da vsa navedena sredstva nujno potrebuje za opravljanje svoje dejavnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse za pritožbeni postopek (I. točka izreka), ugodilo pa je njenemu podrednemu predlogu tako, da je toženi stranki odložilo plačilo sodne takse za postopek pritožbe za dvanajst mesecev tako, da je tožena stranka dolžna plačati sodno takso za pritožbeni postopek najkasneje do 14. 6. 2023 (II. točka izreka). Plačilni nalog za plačilo sodne takse opr. št. VII Pg 1062/2019 z dne 17. 5. 2022 je razveljavilo (III. točka izreka).

2. Zoper I. in II. točko izreka se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se jo oprosti plačila sodne takse.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je pritožnik kot taksni zavezanec imel v obračunskem obdobju od 1. 1. do 31. 12. 2021 čisto izgubo v višini 1.111,63 EUR in preneseno izgubo v višini 130.087,38 EUR, upoštevaje te podatke iz izkaza poslovnega izida v navedenem obdobju. Iz bilance stanja na dan 31. 12. 2021 pa je ugotovilo za 25.849,44 EUR sredstev, od tega 17.922,34 EUR dolgoročnih aktivnih razmejitev, 7.500,00 EUR dolgoročnih finančnih naložb, 427,10 EUR kratkoročnih sredstev, od tega 332,50 EUR kratkoročnih poslovnih terjatev in 95,05 EUR denarnih sredstev. Navedenih ugotovitev tožena stranka v pritožbi ne izpodbija.

5. Iz navedenih podatkov je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da sicer tožena stranka sredstev za plačilo sodne takse ne more v celoti zagotoviti takoj, da pa je glede na ugotovljeno premoženjsko stanje, ki predstavlja sedemkratnik taksne obveznosti, na mestu odlog plačila sodne takse za dvanajst mesecev, da bo tožena stranka v tem času odpravila ovire, zaradi katerih trenutno sodne takse ne more plačati. Tožena stranka namreč ni trdila, da ugotovljena sredstva nujno potrebuje v navedenem obsegu in obliki, ker bi bilo brez njih ogroženo njeno poslovanje.

6. V pritožbi tožena stranka izpostavlja, da v bilanci stanja na dan 31. 12. 2021 tožena stranka izkazuje kratkoročne obveznosti v višini 113.320,23 EUR, ki za več kot štirikrat presega višino njenih sredstev na dan 31. 12. 2021. Glede na poslovanje tožene stranke, ki ne ustvarja dobička iz poslovanja, pač pa ogromno izgubo ter nima prilivov na transakcijski račun na eni strani, ter visok znesek kratkoročnih obveznosti, ki so že oziroma bodo v plačilo zapadle najkasneje do konca leta 2022, na drugi strani, je odločitev sodišča, da je ne oprosti plačila sodne takse nerazumna, materialnopravno napačna in po stališču pritožnice očitno ni rezultat skrbne presoje vseh okoliščin primera. Iz priloženih listin namreč po njenem stališču jasno izhaja, da tožena stranka sredstev za plačilo sodne takse nima in jih tudi ne more zagotoviti.

7. S takim pritožbenim stališčem pritožbeno sodišče ne soglaša. Po petem odstavku 11. člena ZST-1 mora sodišče pri oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks pravnim osebam za vloge, pri katerih je plačilo sodne takse procesna predpostavka, upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da pravna oseba skladno s četrtim odstavkom 11. člena ZST-1 ne more biti oproščena plačila sodne takse v celoti, pač pa le v znesku nad 44,00 EUR.

8. Prvostopenjsko sodišče je pri presoji premoženjskega stanja tožene stranke kot taksnega zavezanca pravilno upoštevalo vsa njena sredstva, katerih vrednost znaša 25.849,44 EUR, to pa so sredstva, iz katerih je mogoče plačati sodno takso, ki znaša 3.003,00 EUR. Čim pa ima predlagatelj taksne oprostitve kakršnikoli premoženje, ki brez ogrožanja njegove dejavnosti zadošča za plačilo sodne takse, predlogu predlagatelja za oprostitev plačila sodne takse ni mogoče ugoditi (Helena Miklavčič, Pravosodni bilten 1/2019, stran 205). Prvostopenjsko sodišče je pri tem pravilno toženi stranki očitalo pomanjkljivo trditveno podlago njeni vlogi za taksno oprostitev, ker ni navedla, da vsa navedena sredstva nujno potrebuje za opravljanje svoje dejavnosti.

9. Po presoji pritožbenega sodišča za taksno oprostitev pritožnice glede na zgoraj obrazloženo tudi ni odločilno stanje njene prezadolženosti, ko je vrednost njenega premoženja manjša od vsote njenih obveznosti, sicer bi ZST-1 za insolventne dolžnike avtomatično predvidel taksno oprostitev, pa temu ni tako. Nasprotno: niti pravne osebe, zoper katere je že začet stečajni postopek, niso po ZST-1 oproščene plačila sodne takse.

10. Tako se izkaže, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, to je obseg premoženja, ki zadostuje za plačilo taksne obveznosti in zato upoštevaje likvidnostno stanje pritožnice utemeljeno predlog za taksno oprostitev zavrnilo, plačilo sodne takse pa odložilo za dvanajst mesecev – to je do 14. 6. 2023.

11. Ker so se izrecno izpostavljeni pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, prvostopenjsko sodišče pa je pravilno uporabilo materialno pravne določbe ZST-1, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).