Supreme Court dismisses appeal against bail order, upholding abstract danger to life as sufficient for criminal act.

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je v posamezni situaciji „nevarnost za življenje in zdravje“ izkazana že s tem, da je storilec ljudi prevažal v nehumanih in nezdravih okoliščinah, pri čemer so bile osebe zaradi opisanega načina prevažanja v vsakem trenutku med vožnjo že življenjsko ogrožene, še toliko bolj pa bi bile, če bi prišlo do nenadnih prometnih situacij. Pri inkriminirani povzročitvi nevarnosti za življenje ali zdravje ljudi gre za potencialno, abstraktno – konkretno nevarnost, pri kateri ni treba, da je konkretna nevarnost dejansko nastopila, pač pa mora sodišče v okviru opisa dejanja ugotoviti, ali je bilo očitano ravnanje sposobno pripeljati do konkretne nevarnosti, pri čemer bo moralo ovrednotiti relevantne dejavnike obravnavanega življenjskega primera.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 2. 5. 2021 zoper obdolženo A. A., ki je utemeljeno sumljiva kaznivega dejanja po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), odredil pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila obdolženkina zagovornica, kot uvodoma navaja, iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor odpravi in obdolženko nemudoma izpusti na prostost.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina je v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo. Navedel je, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in Vrhovnemu sodišču predlagal, da jo zavrne.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila seznanjena obdolženka in njena zagovornica, ki se o njem nista izjavila.

B. 5. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja predvsem nepravilno pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1, ker naj bi obdolženka povzročila nevarnost za življenje in zdravje ljudi, pri čemer se nastanek nevarnosti za življenje ali zdravje potnikov pogojuje s hipotetično možnostjo, če bi prišlo do trka ali nenadnega zaviranja ali prevrnitve vozila. Meni, da mora nevarnost za življenje in zdravje ljudi že nastati oziroma biti izkazana konkretno in ne le abstraktno, ter se pri tem sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Kopru v zadevi III Kp 5859/2019. Prav tako meni, da je v konkretnem primeru umanjkala konkretizacija izvršitvenega znaka „ukvarjanja“ z nezakonitim spravljanjem tujcev na ozemlje Slovenije, saj niso navedene okoliščine, ki izkazujejo nameravano nadaljevanje izvrševanja očitanih ravnanj, temveč je šlo za enkratno ravnanje obdolženke.

6. Pravna opredelitev kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja po šestem odstavku 308. člena KZ-1 bo podana kadar storilec, med drugim, pri dejanju po tretjem odstavku povzroči nevarnost za življenje ali zdravje ljudi. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 51288/2018 z dne 1. 10. 2020 zavzelo stališče, da je v posamezni situaciji „nevarnost za življenje in zdravje“ izkazana že s tem, da je storilec ljudi prevažal v nehumanih in nezdravih okoliščinah, pri čemer so bile osebe zaradi opisanega načina prevažanja v vsakem trenutku med vožnjo že življenjsko ogrožene, še toliko bolj pa bi bile, če bi prišlo do nenadnih prometnih situacij. Pri inkriminirani povzročitvi nevarnosti za življenje ali zdravje ljudi gre za potencialno, abstraktno – konkretno nevarnost, pri kateri ni treba, da je konkretna nevarnost dejansko nastopila, pač pa mora sodišče v okviru opisa dejanja ugotoviti, ali je bilo očitano ravnanje sposobno pripeljati do konkretne nevarnosti, pri čemer bo moralo ovrednotiti relevantne dejavnike obravnavanega življenjskega primera.

7. V predmetni zadevi se obdolženki očita, da je 11 tujcev, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo in prebivanje v njej, za plačilo nezakonito spravila čez mejo in jih nato prevažala po ozemlju Republike Slovenije, pri čemer naj bi prevoz tujcev izvajala na način, s katerim naj bi bilo ogroženo njihovo življenje in zdravje, saj naj bi jih vseh enajst, med drugim po avtocesti, prevažala v osebnem avtomobilu, homologiranem za prevoz pet oseb, tako da naj bi jih šest, en na drugem, sedelo na zadnjih sedežih, brez pripetega varnostnega pasu, štirje pa naj bi se morali stisniti v prtljažnik tako, da naj bi dva ležala, dva pa sedela in imela noge čez druga dva, zaradi natlačenosti pa naj bi jim zmanjkovalo zraka. Na ta način je po oceni Vrhovnega sodišča v zadostni meri konkretizirano, da naj bi bile osebe prevažane v neprimernih in izredno nevarnih razmerah, s čimer je obravnavani zakonski znak v opisu kaznivega dejanja ustrezno naveden.

8. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje vložnice, da kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 stori (samo) kdor se ukvarja s spravljanjem tujcev na ozemlje Slovenije, kar naj bi impliciralo ponavljajoče se ravnanje oziroma obligatorno ukvarjanje z nezakonitim spravljanjem tujcev čez mejo ali ozemlje države. Obravnavano kaznivo dejanje stori, kdor se ukvarja s tem, da tujce, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo ali prebivanje v njej, nezakonito spravlja na njeno ozemlje, jih po njem prevaža ali jim pomaga pri skrivanju, ali kdor dva ali več takih tujcev za plačilo nezakonito spravi čez mejo ali ozemlje države. Iz zakonske dikcije torej izhaja, da so izvršitvene oblike naštete alternativno, pri čemer se obdolženki v konkretnem primeru ne očita, da bi se ukvarjala s tem, da tujce nezakonito spravlja na ozemlje Republike Slovenije, pač pa, da je kritičnega dne 11 tujcev za plačilo nezakonito spravila čez mejo ali ozemlje države. Za očitano izvršitveno obliko torej zadošča že enkratno ravnanje, če je na podlagi konkretnih okoliščin kaznivega dejanja mogoče sklepati, da se storilec s tem ukvarja, v tej fazi postopka, pa je zakonski znak ustrezno konkretiziran.

9. Zagovornica z navajanjem, da obdolženka prebiva na Dunaju, ki je od Celja oddaljen dobre tri ure vožnje z avtomobilom, in da je izkazala pripravljenost sodelovanja s sodiščem, ne more izpodbiti zaključka nižjih sodišč o obstoju pripornega razloga begosumnosti. Preiskovalni sodnik in zunajobravnavni senat sta na podlagi ugotovitev, da je obdolženka državljanka Romunije, ki naj bi trenutno prebivala na Dunaju, bila pa naj bi brez zaposlitve in premoženja, povsem razumno sklepala o tem, da jo na Slovenijo nič ne veže, zaradi česar obstaja nevarnost, da bo zapustila ozemlje naše države in s tem s tem onemogočila izvedbo predmetnega kazenskega postopka. Glede na okoliščine, ki sta jih pri presoji begosumnosti izpostavili nižji sodišči, so neutemeljeni tudi očitki o neobrazloženosti izpodbijanega sklepa oziroma o kršitvi 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

C. 10. Kršitve, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja obdolženkina zagovornica niso podane, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Če bo za obdolženko nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.