Court dismisses appeal allowing defendant's return to previous state due to valid excuse for missing deadline.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Glede pritožničinih trditev, da ni podan upravičen vzrok zamude roka za vložitev odgovora na tožbo, saj bi si moral toženec urediti vročanje, če ni bival na naslovu vročanja, pritožbeno sodišče, posebno ko gre za fizične osebe, ne more zastopati tako strogega stališča, da že vsaka občasna odsotnost, tudi če je njeno trajanje negotovo, pomeni obveznost, da se uredi naslov (nov) vročanja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlogu toženca za vrnitev v prejšnje stanje dne 12. 10. 2021 ugodilo (I. točka izreka sklepa). Zamudno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani V Pg 1145/2021 z dne 21. 9. 2021 je razveljavilo (II. točka izreka) in tožencu naložilo plačilo stroškov postopka za vrnitev v prejšnje stanje v znesku 60,00 EUR v 15 dneh od prejema sklepa (III. točka izreka).

2. Zoper takšen sklep je vložila pritožbo tožeča stranka in ga izpodbija iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da višje sodišče v Ljubljani izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje zavrne, podrejeno pa da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica navaja, da je sklep obremenjen z bistvenimi kršitvami določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče v 12. točki obrazložitve ugotavlja, da tožba tožencu nikoli ni bila vročena, ker v kritičnem času ni bival na naslovu stalnega bivališča. V 15. točki obrazložitve pa zaključuje, da toženec niti ni zatrjeval, da mu je bilo sodno pisanje napačno vročeno, saj v času vročitve ni prebival na naslovu stalnega prebivališča, zaradi česar se ni mogel s spornim pisanjem seznaniti. Sodišče prve stopnje predlogu ne bi smelo ugoditi glede na to, da je toženec v predlogu navajal, da se je v času vročanja nahajal na drugem naslovu in ne na naslovu, ki ga je kot toženčev naslov označila tožeča stranka in kamor mu je sodišče vročalo tožbo ter poziv na odgovor na tožbo. S tem je toženec zatrjeval, da mu je bila tožba nezakonito vročena, kar pa predstavlja zatrjevanje napačnega vročanja tožbe, ne pa razlogov, ki bi se nekrivdno pripetili tožencu, kot to nepravilno ugotavlja prvostopno sodišče v 15. točki obrazložitve sodbe in so podlaga za vrnitev v prejšnje stanje. Napačno vročanje namreč predstavlja kršitev pravil postopka, ki se jih lahko uveljavlja pritožbi zoper zamudno sodbo.

Podrejeno dodaja še, da je stališče sodišča prve stopnje, da je toženec rok za podajo odgovora na tožbo zamudil iz opravičljivih razlogov, napačno. Toženec je bil v kritičnem času s tedanjo partnerko v tako hudem sporu, da se je bil primoran odseliti iz stalnega prebivališča za več kot tri mesece, dokler se strasti niso toliko umirile, da sta s partnerko lahko pričela vsaj približno normalno komunicirati. Od povprečno skrbnega človeka bi bilo pričakovano, da bi uredil vročanje poštnih pošiljk na dejanski naslov prebivanja, ali pa da bi na stalnem naslovu prebivanja stalno preverjal ali je zanj prispela kakšna pošta. V konkretnem primeru pa je toženec na naroku izpovedal, da spremembe naslova za vročanje ni uredil iz razloga, ker je upal, da se bo na ta naslov slej ko prej vrnil. Pritožnica ocenjuje, da je razlog za zamudo roka za vložitev odgovora na tožbo moč pripisati izključno toženčevi nezadostni skrbnosti, saj kljub hudemu sporu s partnerko, s katero v kritičnem času po lastnih navedbah sploh ni bil zmožen normalno komunicirati, dopustil, da je zanj več mesecev prejemala pošto, pri čemer vsebine poštnega nabiralnika ob obiskih ni preverjal, niti ni spraševal o pošti.

6. Določba drugega odstavka 116. člena ZPP določa da, če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka.

7. Sodišče prve stopnje je opravilo narok, na katerem je zaslišalo toženca in na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je toženec zamudil rok za vložitev odgovora na tožbo iz opravičljivih razlogov. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča toženec ni zatrjeval napačnega vročanja, kar je na več mestih poudarilo sodišče prve stopnje (8., 10., 11., 12., 13., 15. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa) in tako nima prav pritožnica, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje napačno dovolilo vrnitev v prejšnje stanje zaradi trditev (ne)vročitve. Ravno nasprotno, sodišče prve stopnje je poglobljeno obrazložilo toženčevo osebno situacijo, ki mu ni omogočala bivanja na naslovu, kjer prejema pošto in s tem zamudo roka iz opravičljivega razloga. To pa ni enako kot zatrjevanje, da pošte ni prejel zaradi napačnega vročanja.

8. Glede pritožničinih trditev, da ni podan upravičen vzrok zamude roka za vložitev odgovora na tožbo, saj bi si moral toženec urediti vročanje, če ni bival na naslovu vročanja, pritožbeno sodišče, posebno ko gre za fizične osebe, ne more zastopati tako strogega stališča, da že vsaka občasna odsotnost, tudi če je njeno trajanje negotovo, pomeni obveznost, da se uredi naslov (nov) vročanja. Tudi teorija stoji na stališču, da od človeka ni mogoče zahtevati, da ob občasni odsotnosti zaradi počitnic ali drugih razlogov za ta čas poskrbi za dejanski sprejem sodnih pisanj. Drugače je tedaj, ko je stranka med tekom sodnega postopka lahko računala s tem, da bo opravljena kakšna vročitev, tedaj je njena odgovornost, da npr. ob odsotnosti zaradi počitnic, zdravljenja, službenih poti poskrbi za dejanski prejem sodnih pošiljk. Enako velja tudi tedaj, ko ve, da bo proti njej vložena tožba. Enako tudi v primerih, če je imel namen, da se izmika vročitvi, ali če pošiljke za katere je vedel, krivdno ni dvignil. 1 Pritožnica med postopkom ni navajala takšnih razlogov oziroma jih sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ravno nasprotno, na podlagi izcednega dokaznega postopka je pravilno je zaključilo, da se je tožencu pripetilo naključje, katerega ni mogel predvideti.

9. Pritožba tožeče stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP), jo je zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (365. člen ZPP).

1 A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, leto 2014, str. 489 in naslednje.