Appeal dismissed; Brussels I bis jurisdiction requires place of harmful event for infringement claims.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Po določilu 2. točke 7. člena Uredbe Bruselj I bis je oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena v drugi državi članici v zvezi z delikti in kvazidelikti pred sodišči v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka.

Toženka je izdelke v embalaži z dizajnom tožnice prodajala na Švedskem, zato so pravilni razlogi sodišča, da za zahtevek za odstranitev blaga iz prometa in javnosti pristojnost slovenskega sodišča ni podana.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da: (I.) ne dopusti spremembe tožbe, (II.) ni pristojno za odločanje o zahtevku, da tožena stranka iz prometa blaga in javnosti odstrani avtorsko delo tožnice, (III.) se tožba zavrže in (IV.) da je tožnica toženki dolžna povrniti 802,09 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sklep vlaga laično pritožbo tožnica brez navedbe pritožbenih razlogov. Opozarja, da je avtorica dizajna "gross caffe", kar je izkazala s pravnomočno sodbo. Po določilu 50. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) je sodišče Republike Slovenije izključno pristojno, kadar je v tem ali drugem zakonu izrecno določeno. Zakon o sodiščih (ZS) določa, da je za odločanje o sporih intelektualne lastnine na prvi stopnji krajevno izključno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani. Pristojnost je podana tudi, ker je kraj izpolnitve obveznosti v Republiki Sloveniji. Sodišče se je oddaljilo od temeljnega zahtevka na plačilo običajnega avtorskega honorarja, izračunanega po uradnem ceniku oblikovalcev Republike Slovenije, ki znaša 8.674,16 EUR. Višino zahtevka je tožnica substancirano predstavila in sprememba tožbe ni bila potrebna. Kot avtorica ima pravico prepovedati uporabo avtorskega dela. S tem, ko je sodišče tožbo zavrglo, ji je odvzelo pravno varstvo. Sodba bi bila izvršljiva tudi zoper švedsko pravno osebo. Zahteva, da se sklep razveljavi in o zahtevku odloči.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnica je slovenska državljanka s stalnim prebivališčem v RS, tožena stranka pa je pravna oseba s sedežem na Švedskem, kjer opravlja gospodarsko dejavnost. Gre torej za sporno razmerje z mednarodnim elementom, ko je potrebno preveriti, ali je podana pristojnost slovenskega sodišča (18. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

5. Pri določitvi pristojnosti je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z 12. 12. 2012 (v nadaljevanju Uredba Bruselj I bis), ki ureja pristojnost, priznavanje in izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah v Evropski uniji. Pritožnica se zato neutemeljeno sklicuje na določbe ZMZPP, ki se uporabljajo subsidiarno (4. člen ZMZPP).

6. Tožnica uveljavlja kršitev avtorske pravice, ker naj bi toženka neupravičeno brez dovoljenja izkoriščala njeno avtorsko delo, ko je v svojih prodajalnah na Švedskem prodajala kavo v embalaži z dizajnom tožnice ter izdelek reklamirala na spletnih straneh. Ker nobena od strank ni zatrjevala obstoja pogodbenega razmerja 1 , gre za spor v zvezi z nepogodbeno odškodninsko odgovornostjo. Po določilu 2. točke 7. člena Uredbe Bruselj I bis je oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena v drugi državi članici v zvezi z delikti in kvazidelikti pred sodišči v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka.

7. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jim tožnica ne nasprotuje, je toženka izdelke v embalaži z dizajnom tožnice prodajala na Švedskem, zato so pravilni razlogi sodišča v 14. točki sklepa, da za zahtevek za odstranitev blaga iz prometa in javnosti pristojnost slovenskega sodišča ni podana. Tožnica pa zahteva tudi denarno odškodnino zaradi kršitve njenih avtorskih pravic. Ker zatrjuje, da so ji bile te med drugim kršene z oglaševanjem izdelkov z njenim dizajnom po spletu, bi lahko bila podana pristojnost slovenskega sodišča za škodo, ki ji je s to kršitvijo nastala na območju RS 2 .

8. Sodišče prve stopnje je s sklepom s 17. 6. 2020 tožnico pozvalo, da tožbo dopolni tako, da bo iz nje mogoče razbrati, kolikšen delež od celotne vtoževane škode ji je zaradi objave njenega dizajna na spletu nastal na območju RS. Tožnica v dopolnitvi tožbe razmejitve ni podala, temveč je vztrajala pri enotni obravnavi zahtevka, za kar je pristojno sodišče po sedežu toženca 3 . Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe je glede na navedeno pravilna in v skladu s tretjim odstavkom 18. člena ter četrtim odstavkom 108. člena ZPP.

9. Pritožbeno sodišče je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP, ne da bi se opredeljevalo do pritožbenih navedb, ki za odločitev niso bile bistvenega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

1 Zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na kraj izpolnitve obveznosti.

2 Primerjaj PEZ Hejduk C-441/13, Hi Hotel HCF SARL C-387/12, Pickney C-170/12.

3 Primerjaj 12. točko sklepa in tam citirano sodno prakso SEU ter Galič: Pristojnost v nepogodbenih odškodninskih sporih, Inštitut za primerjalno pravo: Pravni letopis 2012.